Prispevek v Reviji VIVa- Vse slabše duševo zdravje ljudi vpliva na gospodarstvo

12.09.2021

Prispevek je izšel v reviji VIVa; medicina &ljudje, maja 2021

 

V javnosti se pojavljajo opozorila o vse slabšem psihološkem stanju v naši družbi, ki naj bi ga povzročila epidemija. Kako to komentirate? Gre za pričakovan pojav ali rezultati presenečajo tudi vas, strokovnjake?

Tiso, kar ljudje slišijo najprej, je kasneje težko spreminjati, zato je škodo opozorilom stroke psihologije, ki pa takrat zaradi razmer niso bila smatrana kot aktualna, naredila glasno in nerealno pričakovanja nekaterih, da bodo v situaciji zmagale spodbuda, pozitivnost, solidarnost, vzajemnost in pomoč. Jasno je, da se to ni moglo zgoditi.

Ko človeka zapreš v domačo »kletko«, mu sporočiš, da je zunaj zares, zares hudo. Človeka ob tej informaciji postane strah. To je najhujši strah, eksistencialni. Vsakodnevno in celoletno medijsko bombardiranje s smrtjo ne more povzročiti drugega kot čustveno katastrofo. Negativnost ne more roditi pozitivnosti, če je človek v neizogibnem regresu.

Ogrožen človek želi zaščititi samo svojo primarno celico – svojo družino. Tak človek dolgo ne razmišlja kako bo pomagal drugim in kako drugi doživljajo to strahoto, primarne funkcije preživetja ne vsebujejo altruizma. Odziv na stres je še vedno beg ali napad. Nič ni solidarnega v tem mehanizmu.

Psihološka stroka ve, kakšne posledice pustijo na človeku strah, izolacija, nemoč, pretirana kontrola, nepravičnost, neustrezna komunikacija...

  • Strah ohromi,  okrni kapaciteto razmišljanja in človeka  odtegne iz družbe, ker ta hoče zaščititi telo in zdravja. Možgani v tej stresni situaciji iščejo rešitve, zato nas priklenejo na vir informacij, ki pa niso vedno spodbudne, niti pravilne. Začaran krog stiske se tako poglablja.
  • Izolacija preprečuje stike, fizične kontakte, osebne pogovore, igro, zabavo, vse kar nas dela človečne. Človek brez tega postane žalosten, ker izgubi pomembno družbo in z njo vir zadovoljevanja svojih potreb. Kmalu postane  zafrustriran, živčen, tesnoben  in na koncu tudi depresiven.
  • Nemočen človek pogosto postne jezen, besen in nepredvidljiv.
  • Pretirana kontrola in nepravičnost pri ljudeh zbudita spomin na krivično avtoriteto, zato se zgodi upornik.
  • Neustrezna komunikacija znižuje človekovo vrednost, poudarja razlike in privilegirane pozicije. Če se človek dolgo časa počuti neslišanega in nevrednega, ga ta neuspeh izpolnjevanja potrebe biti slišan in viden pahne čez rob.

Izrazit porast antidepresivov, polna otroška psihiatrija, zvišano letno povprečje samomorov, porast zlorabe drog, Vse to so predvidljive posledice kovid situacije.  Če bi naša družba imela visoko kulturo odobravanja in sprejemanja, ter odpiranja kvalitetnega prostora psihologiji, psihoterapiji in psihiatriji kot pomembnih ved v  visokofunkcionalne družbe, namesto, da jih še vedno stigmatiziramo in nanje gleda kot manj pomembne od medicinskih ved, ne bi bilo nobenih presenečenj. Eno leto je predolgo, da smo se šele začeli pogovarjati o slabem psihološkem stanju v družbi in kaže na omenjeno problematiko.

Poslabšano psihično stanje ljudi je tudi rezultat retravmatizacije. Ljudje smo skozi svoje življenje doživljali različne stiske, travme, težke izkušnje, za katere rečemo, da  smo jih tako ali drugače pustili za sabo. Pogosto mislimo, da smo jih presegli, da na nas nimajo več vpliva, pa ni tako. Ob hudo stresnih dogodkih, se lahko zgodi t.i. retravmatizacija. Psiha ima na te dogodke nekakšen čustven spomin. Na primer nemoč v letu 2020 nas nezavedno potisne v občutek nemoči ob nekem dogodku v mladosti, ki smo ga potlačili. Zbudi se nekakšen » spomin« na to travmo, zato to nemoč občutimo dvakratno.

 

Zlasti je zaskrbljujoče psihološko stanje med mladimi. Zakaj so po vašem mnenju na tem področju težave tako velike?

Človeška psiha, sploh mlada, tista, ki še ni trdna in konstituirana tega stresa ne zmore kvalitetno predelati. Otrok ob takem stresu ob sebi potrebuje psihično trdne starše in podporno okolico, ker se dokaj kmalu začne vanjo obračati v navezovanju stikov in gradnjo identitete. Napačno je sklepati, da so to otroci iz socialnega roba, ker bi morali ta socialni rob na novo definirati že lansko poletje. Ljudje so v parih mesecih ostali brez dohodkov in brez posla. Še tako trdna psiha teh stisk ne prenese dobro brez pomoči. Tak starš težko kvalitetno psihično poskrbi za svojega otroka.

Odrasli ljudje, ki so psihično stabilni čutijo manj vpliva, pri čemer moram poudariti, da so to tisti iz neogroženih skupin, z varnimi službami, varnim domačim okoljem, starejšimi otroci ali celo brez. Privilegirani imajo tudi več glasu in močnejšega, prevladal je nad občutkom sramu, ponižanja in izgube ostalih, ki so dolgo ostajali tiho.

Sočutna družba bi morala poslušati tiste, ki so v stiski, to pa se pri nas ni zgodilo. Poslušali smo sloj državljanov, ki jih razmere niso globoko prizadele, zdaj pa ne razumemo zakaj se soočamo s takimi posledicami. 

Iz te zdravstvene krize bomo  prišli globoko psihično poškodovani. Trajalo bo več generacij da bomo poškodbe popravili. Vmes smo izgubili celotno generacijo otrok in mladostnikov. Travme izolacij, izgub, naprtene krivde, zaklepanja, ustrahovanja z virusi so zapisane v njihovo nezavedno. Povzročile bodo obsesivne kompulzije, nevrotične komplekse, povečano zlorabo substanc, težave z identiteto, da o travmah zaradi zlorab za zaprtimi vrati sploh ne govorim.  Na račun njihovega zdravega psihosocialnega razvoja smo reševali zdravstveno krizo, brez da bi se posvetovali o tem, kako bodo ukrepi poškodovali naše otroke.

 

Je to vezano na Slovenijo ali se s podobnimi stiskami srečujejo tudi v drugih državah?

Za Hrvaško vem, da se soočajo s podobnimi težavami. Tudi njihove otroške psihiatrije so polne. Ne vidim razloga, da bi bilo ob podobnih ukrepih v drugih državah lahko drugače. Psiha ne pozna državljanstva, ima svoje -človeške zakonitosti. Razlike se lahko pojavljajo zaradi drugačnih ukrepov in zaradi različnih metodoloških pristopov k zbiranju podatkov in njihove transparentnosti. 

 

Kaj vse slabše psihološko stanje ljudi pomeni za delo v podjetjih? Kako se bo to odražalo v gospodarstvu, če sploh? Kdaj bi lahko zaznali prve učinke? Ali in kako bi lahko vodilni v podjetjih vplivali na psihološko stanje zaposlenih in ga popravili?

Nikoli ni bil bolj pomemben čas v podjetjih kot zdaj za graditev dobrih odnosov na delovnem mestu, učiti se obvladovati stres, razumeti kako vsak drugače reagira na spremembe, razumeti različnost karakterjev ljudi s katerimi sodelujemo in omejenost njihovih potencialov. Da fleksibilnost ni nekaj v kar spremeniš zaradi potrebe delodajalca, ampak je psihična komponenta, ki pa pogosto zaradi osebnostne strukture ni spremenljiva. Ideje o tem, da vsakega človeka lahko spremenimo, zgradimo, izobrazimo ali upognemo na potrebe organizacije je strupeno in kaže na pomanjkljivo znanje o človeški psihi.

Kriza v človeku spontano sproži potrebo po refleksiji. Najbolj eksistencialne teme so tiste, o katerih človek razmišlja in ugotavlja, če potrebuje v njih kako spremembo. Hudi časi povzročajo globoke refleksije. Tako se naša psiha prilagaja na spremembe, na katere nimamo vpliva. Pojavljajo se vprašanja kot so, katere ljudi še obdržati v svoji bližini, ali sem zadovoljen na delovnem mestu in kakšen življenjski smisel naj zasledujem...  Če bo podjetje tako vizionarsko, da bo začutilo in razumelo, da je tudi del njihove naloge zaposlenemu pomagati najti smisel in zadovoljstvo, bo na trgu konkurenčno. Ostale čaka dolga in boleča stagnacija in velike težave s kadri.

 

Se vam zdi, da na slabše psihološko stanje posameznikov vpliva tudi delo na daljavo v času epidemije?

Človek lahko dela produktivno, kadar se počuti varnega, kadar ni pod stresom. Sprememba načina dela ( premik iz pisarn v delo na domu, uvedba ukrepov, grožnje izgube dela, čakanje na delo… ) zahteva od ljudi  odmik od navad, ki so jih imeli pod kontrolo, v okolje doma, ki na noben način ni namenjen delu in ga še najmanj želimo povezovati z njim. Zraven te spremembe so se pojavile še prisile v  nenaravno vedenje ( omejitev gibanja, prepoved druženja, konstanten strah pred okužbo…)

Dom je zavetje človeka, predstavlja mir in počitek, užitek, druženje. Izničenje doma kot celice, kjer iščemo varnost in pomiritev je že druga izguba varnosti, ki se nam je poleg ogroženega zdravja zgodila. Če k nekaterim delovnim mestom dodamo še strah pred potencialno izgubo prihodka, smo na delavnega človeka izvedli pritisk, ki mu ne bo kos.

Delo od doma pomeni, da delaš več, ker je delo vedno pri roki, delo imaš v jedilnici ali spalnici, ob tem delu spremljaš enega ali dva otroka, ker sta s tabo ob isti mizi v šoli, vmes moraš  skuhati kosilo, ki ga je zate in otroke prej pripravljal nekdo drug. Mnogi so od doma delali po 18 in več ur. Bili so na 180% zmogljivosti. Prej ali slej bo gospodarstvo moralo zagnati nazaj z vsemi močmi ( vsaj dela njega), da nadomestijo primanjkljaj,  kar pomeni, da bodo od ljudi, ki so zdaj delali 180%, zahtevali da nadaljujejo s 120% ali več. Kaj lahko pričakujemo? Izgorevanja, jasno.

Spremembe, v katere smo bili prisiljeni s psihološkega vidika ni enostavno sprejeti. Po navadi nekdo, ki se odloča za drug način dela tehta, premišljuje, nabira pluse in minuse ter se posvetuje o posledicah. Tokrat je bil ljudem ves ta proces in možnost izbire odvzet. Še več, od ljudi se zahteva, da na nov način funkcioniranja preklopijo z navdušenjem, optimizmom, največjo mero fleksibilnosti in da so pri tem še v podporo drugim. Take zahteve niso človeške in kar prosijo za psihičen zlom.  Grozovito nasilje pozitivizma se nam dogaja v tem obdobju. Preden si lahko pozitiven, moraš sprejeti svojo negativnost, jo razumeti, sprejeti, odžalovati izgube in potem nadaljevati v optimizem. Tak je proces, nobene točke ne moremo pogoljufati. Izsiljevanje pozitivizma je dolgoročno destruktivno.

V Sloveniji je odnos do razumevanja psihološkega in čustvenega elementa v poslu ali službi, pri prevelikem številu organizacij precej mačehovski. Veliko vodstvenega kadra čustvene izgorelosti, psihološke obremenjenosti, potrebe po dobrih odnosih in povečane stiske v situaciji n jemlje dovolj resno. Mnogim se žal zdi, da sta grožnja in pritisk na delovnem mestu, torej palica namesto korenčka, pristop, ki zagotavlja najboljše rezultate. Take organizacije se bodo, če se ne že, srečevale z naraslo fluktuacijo, slabo produktivnostjo, povišanimi stroški dela zaradi bolniških odsotnosti, z reklamacijami, kadrovsko podhranjenostjo…

Učinki krize so se najprej pokazali v odnosih in komunikaciji. Rdeče luči so zaradi dela na daljavo zasvetile pri transparentnosti v komunikaciji, delegiranju, prilagajanju, kontroliranju in obvladovanju stresa, ki mu je praktično malokdo kos. Red in strukturo navodil so po podjetjih najprej rešili, pogosto kar uspešno, s komunikacijo in odnosi pa težave ostajajo, ker jih ni mogoče rešiti tako enostavno. Dobra komunikacija na daljavo je, če nanjo gledamo kot socialno veščino, nemogoča. Ljudje zaradi onemogočene kvalitetne neverbalne komunikacije, ki predstavlja večino našega komuniciranja, zgubljajo subtilna sporočila, ne začutijo človeka, izgubljajo pristen stik. Ljudje smo čuteča, družbena bitja, delati od doma dolgoročno je zato ena najbolj shizoidnih in patoloških idej, ki za sodobnega človeka predstavljajo psihične in čustvene  izgube. Tak način dela ustreza zelo specifičnim osebnostnim strukturam v specifičnih poklicih. Govorimo o promilih zaposlenih, ne procentih.

 

Kaj bi svetovali odrasli osebi, ki ugotavlja, da njeno psihološko stanje ni takšno, kot bi si želela (prosim za nasvete po korakih – na primer kako ukrepati v 10-ih korakih)? Kaj pa mladostniku?

Psihično zdrav človek začuti kdaj in kaj  mora jesti, koliko spanja potrebuje, kdaj potrebuje družbo, tolažbo, spodbudo in na kašen način zadovoljuje vse svoje ostale potrebe. Vsi ti naravni mehanizmi, ki vzdržujejo človeka v ravnovesju se podrejo, kadar psiha ni zdrava.

Ugotovitev, da naše psihološko stanje ni takšno, kot bi  si želeli, lahko kar dolgo vztraja z nami, z idejami kot so: bomo že zmogli, to je le faza,  bo že bolje,  vedno smo mogli vse razrešiti sami, smo psihično močan človek in da vse to ni nič takega, nekdo nas bo čudežno pred tem rešil,....ipd.

Večina pa četudi poslabšanje opazi, občutek neravnovesja in stiske potlači. Te potlačene vsebine se v psihi bohotijo in počasi najedajo tako psihično stabilnost kot zdravje, saj nemalokrat izbruhnejo kot kak bolezenski simptom.

Prvi korak nazaj k ravnovesju je ugotovitev in pripoznanje sebi, da smo slabše. Da se je nekaj v počutju, čustvovanju ali zdravju poslabšalo, kar je bilo včasih dobro, bolje.

Drugi korak je, da razmislimo ali si lahko pomagamo sami. Razmislimo ali imamo dovolj spanca in zdrav prehrano ter dovolj primernega gibanja. Upoštevanje teh treh vidikov in zmernost v vseh treh dela skorajda čudeže. Dobro psihično kondicijo ljudje ohranjamo z branjem, s kvalitetnimi pogovori, s tehnikami sproščanja in meditacijo in nasploh z dobro metalno higieno. Moramo se truditi, da ostajamo optimistični in da pazimo na toksično okolje.

Tretji korak naredimo, ko drugi korak ne pomaga. Gremo k zdravniku. Na razpolago imamo dve možnosti. Lahko obiščemo našega osebnega zdravnika, ki nas bo, ko mu razložimo naše težave napotil na ustreznega strokovnjaka.

Lahko pa se, če vemo, da so naše težave psihične narave, a verjamemo, da so obvladljive brez zdravil, obrnemo na psihoterapevta. Psihoterapevt je strokovnjak, ki vam bo pomagal v psihični stiski, vas opolnomočil in vam pomagal ozavestiti, kako ste do neravnovesja sploh prišli. Psihoterapevt bo po potrebi sam presodil ali vas mora mogoče tudi on napotiti k psihiatru, da nam ta pomaga z zdravili, ker pogosto pomoč poteka dvojno, z  zdravili in rednimi obiski pri psihoterapevtu.

Za mladostnika mora poskrbeti starš. V vseh korakih, popolnoma. Če je mladostnik blizu polnoletnosti mu mora starš pomagati pri razmisleku o sebi, pri dobrih navadah ohranjanja zdravja, v vsakem primeru mu mora priskrbeti pomoč strokovnjakov

E-novice

Prijavite se in poslali vam bomo brezplačen posnetek vodene sprostitve
S prijavo soglašam, da se posredovani podatki uporabijo za namene poslovne komunikacije. Več o politiki zasebnosti.

Zadnja objava na blogu

12.09.2021
Prispevek v Reviji VIVa- Vse slabše duševo zdravje ljudi vpliva na gospodarstvo

Prispevek je izšel v reviji VIVa; medicina &ljudje, maja 2021

Sledite nam

Beyondmind socialna omrežja