Panični napadi skozi psihoanalizo

11.09.2021

Panični napad

 

Teoretsko izhodišče

Panični napadi sezačnejo najpogosteje pojavljati med pozno adolescenco in okrog 30. leta, v kriznih časih, ki pospešujejo retravmatizacijo pa kadarkoli, zato je porast paničnih napadov v zadnjem letu logična posledica.

Vzroki za razvoj pojava paničnih napadov so lahko dolgoročni (predisponirajoči), biološki in kratkoročni (sprožilni). K dolgoročnim spadajo vse oblike psihičnih potlačitev, ki so posledice okoliščin v otroštvu (pretirano previdni starši, ki opozarjajo, da je svet nevaren, pretirano kritični starši z visoko postavljenimi standardi, čustvena nezanesljivost in odvisnost staršev ter njihovo zaviranje samo-uveljavljanja otrok). Vzrok je lahko tudi stalno kopičenje stresa skozi daljši čas.

Opisano predstavlja osnovo za razvoj anksioznih motenj, kar pa še ne zadošča za razvoj paničnega napada. Pridružiti se morajo še drugi specifični dejavniki, kot so akutni stresni dogodki (stresorji), ki doprinesejo h krepitvi simptomov za pojav paničnega napada. Med njimi so pogosto: smrt in izguba pomembnih oseb, prelomne življenjske spremembe in nepričakovani dogodki, ki imajo lahko pomemben vpliv na preživetje ali kakovost bivanja, določene vrste drog, specifične fobije, strah pred izgubo nadzora (ali strah pred ponovitvijo paničnega napada za tem, ko ima posameznik že izkušnjo z njim) ter post-travmatska stresna motnja.

 

Kdaj se pojavljajo panični napadi in kaj jih povzroča ?

Panični napadi so lahko pričakovani kot reakcija na nek objekt ali situacijo, ki vzbuja strah, ali nepričakovani - nastanejo brez nekega očitnega razloga. Pojavljajo se lahko tudi v okviru ostalih duševnih motenj, ne samo anksioznih motenj.

Posameznikov telesni odziv na ogrožajočo situacijo je zelo hiter in ga praviloma ne prepozna že na samem začetku, vse dokler simptomov tudi ne začuti. Vsako doživljanje anksioznosti še ne vodi v panični napad, temveč je odločilno, kako posameznik simptome dojema in kako  se nanje odzove. Običajno osebe, ki doživljajo panične napade zaradi spremljajočih telesnih simptomov, delajo preveč skrbi, ustvarjajo negativne scenarije, dojemajo pa jih kot nevarne, celo katastrofične. Če se panični napad v obdobju enega meseca ponovi in če je sočasno prisotno intenzivno doživljanje anksioznosti, ki se kaže tako v fizioloških kot duševnih odzivih, tako stanje opredelimo kot panično motnjo. Značilnosti doživljanja pri ljudeh s panično motnjo nazorno povzema kognitivni model panične motnje.

Dejavniki, ki lahko povečajo tveganje, da pride do paničnih napadov ali razvoja panične motnje po torej razvrstimo v naslednje točke:

·       panični napadi ali panična motnja v družinski anamnezi
·       precejšen stres
·       izguba ali grozeča izguba bližnje osebe
·       velike spremembe v življenju
·       zgodovina telesne ali spolne zlorabe v otroštvu
·       travmatičen dogodek (nesreča, posilstvo ...)

 

Panični napad kot posledica potlačitve -psihoanalitični vidik

Panični napad je oblika strahu, ki vsebuje navezanost na psihični konflikt. Sprožijo ga potlačene psihične vsebine.

Potlačevanje je bilo ena prvih obramb, ki so fascinirale Freuda. Njeno bistvo je motivirano pozabljanje ali ignoriranje. Če bodisi notranja dispozicija, bodisi zunanja okoliščina zbujata v človeku dvolj vznemirjanja ozorma konfuzije, ju utegne spraviti v nezavedno.Ta proces je lahko nanaša na celovito doživetje, na afekt, ki je povezan z doživetjem ali pa n afantazije in želje, ki jih imakdo v zvezi z doživetjem.

Freud je opisoval dve vrsti potlačitve, in sicer prapotlačitev, ki doleti vsebine, ki nikoli niso bile zavestne ter pravo potlačitev, ki zadeva vsebine, ki so sprva bile zavestne, nato pa so bile potlačene. Vsebina same potlačitve v večini primerov ostane nezavedna, se pa vrnitev potlačenega pogosto izraža skozi druga dejanja (nevrotične simptome, spodrsljaje, zareke, sanje, itd), vendar v toliko popačeni ali izkrivljeni obliki, da zavesti ostanejo neprepoznana kot potlačeno gradivo.

Poznejša analitična teorija je izraz potlačitev povezovala ne toliko s travmo kot bolj z notranj porajanimi islimi. Gre za različico potlačevanja, v kateri vidijo sredstvo s katerim se otroci spoprijemajo z razvojnimi normalnimi, vendar neuresničljivimi in strašljivimi hotenji, na primer z ojdipsko željo, da bi pokončali enega od staršev in se polastili drugega, prej ali slej jih izženejo v nezavedno.

Tako kot z drugimi obrambami, postane potlačitev problematična edino:

  • kadar se ji ne osreči opravljati svoje naloge, nemreč ne pusti vznemirljivim mislim v zavest, tako da se nemoteno odzivamo v realnost
  • če postane ovira pri tem ali onim pozitivnim aspektomživljenja
  • če s svojim delovanjem onemogoče druge načina ekosanja s pritiski, ki bi bili uspešnejši

Pretirano zatekanje k potlačevanju in nekaterim drugim obrambnim procesom, ki ga pogosto spremljajo, velja za klasičen atribut histerične osebnosti. Razumevajoč to dinamiko, so panični napadi tudi bolj značilni za te vrste osebnostnih struktur.

 

Panični napad in panična motnja

Včasih lahko oseba doživi panični napad, ki se nato ne pojavi nikoli več.

Kadar pa posameznik doživi več paničnih napadov v krajšem časovnem obdobju, govorimo o panični motnji. Posameznika, ki trpi za panično motnjo skrbi, da je z njim nekaj narobe, hkrati pa ga je strah ponovnega napada.

Panična motnja pomeni, da se napadi pojavljajo v situacijah, kjer ne moremo določiti posebnega razloga. Napadi pridejo iznenada in nepričakovano.

Pomembno je omeniti, da panični napad sam po sebi ni povezan z nobeno specifično fobijo. Veliko ljudi misli, da se panika pojavi, kadar  vstopimo, se približujemo ali razmišljamo o določeni fobiji. Čeprav je določena fobija lahko sprožilec za posamezen napad, le-ta ni razlog za pojav panične motnje. Oseba navadno doživi prvi napad v nepričakovani in nepredvidljivi situaciji. Prav tako je od vsake osebe posebej odvisno kako pogosto se napadi ponavljajo.

 

Simptomi paničneg napada

  • hlastanje po zraku
  • občutek dušenja
  • močno razbijanje srce ali preskakovanje (kot aritmija)
  • vrtoglavica, omotica
  • tresenje
  • potenje
  • slabost ali bolečina v trebuhu
  • občutek nerealnosti (kot da nismo zares v tej situaciji – depersonalizacija)
  • otopelost ali mravljinčenje v stopalih ali dlaneh
  • menjajoči občutki mraza in vročine
  • bolečina v prsih
  • strah, da se jim bo zmešalo oziroma, da bodo zgubili kontrolo
  • derealizacija in depersonalizacija
  • strah, da bodo umrli.

Vsaj štirje od zgoraj naštetih znakov se pojavijo, če oseba doživi panični napad.

 

Pridružene motnje

Več kot 70 odstotkov ljudi z občasnimi paničnimi napadi se spopada z različnimi duševnimi motnjami, med tistimi s panično motnjo pa jih več kot 80 odstotkov pestijo tudi druge motnje.

Kar tretjina do polovica ljudi s panično motnjo trpi tudi za agorafobijo, nerazumnim strahom pred širnimi, odprtimi prostori oziroma pred zapuščanjem doma. Podoben odstotek jih ima težave z depresivno motnjo. Zaradi pomirjanja z anksiolitiki ali alkoholom je pri ljudeh s panično motnjo večje tudi tveganje za razvoj odvisnosti (20–25 %). Panični napadi so tudi zelo pogost simptom mejnih osebnostnih motenj.

 

Podobne motnje

Panični motnji so podobne vse fobije, razlika je le v tem, da je pri teh sprožilec znan. Panične napade lahko povzročijo tudi druge duševne bolezni, kot so posttravmatska stresna motnja, fobija, obsesivno kompulzivna motnja, depresivna motnja, somatizacijska motnja, bipolarna motnja in shizofrenija.

 

 

Kako psihoanaliza pomaga pri paničnih napadih?

Psihoanalitik najprej uporabi krizne intervence, da klienta stabilizira, ga pomiri ( tudi kognitivno z razlago ) in je z njim v svoji  suportivni vlogi.

Kleient, če želi preprečiti ponavljanje paničnih napadov ali pa celo iz njih sledeče panične motnje, potrebuje terapevtsko delo.

Psihoanalitik razišče ozadje paničnih napadov in se potem, ko je klient stabilen poglobi v občutke. Raziskuje vzroke potlačenja in teži k integraciji situacij in ljudi. Raziskuje potrebe, obrambne mehanzme in trigerje. Uravnava anksioznost in morebitne hiperventilacije ter spodbuja h kontroli nad sabo in situacijo.

S poplavo amerikanizirah pristopv k osebni rasti, ki temeljijo na vedenjski in mentalni plati, ne zahajajo pa v izvor težav, je psihoanaliza nespametno porinjena v ozadje. Instant rešitve prinašajo instant učinke, težave se zato ponovijo ali poslabšajo, klient pa opusti vsakršno nadaljno terapevtsko pomoč, ker je nad rezulatati razočaran. Poglabljanje v izvor težav je zato dolgoročno delujoča rešitev za preseganje tovrstnih težav.

 


McWillimas, Psihoanalitična diagnostika, 2017, str. 223

Rešetnikov, Pritz, 2019

Predavanja SFU, Anzelc, 2020

E-novice

Prijavite se in poslali vam bomo brezplačen posnetek vodene sprostitve
S prijavo soglašam, da se posredovani podatki uporabijo za namene poslovne komunikacije. Več o politiki zasebnosti.

Zadnja objava na blogu

12.09.2021
Prispevek v Reviji VIVa- Vse slabše duševo zdravje ljudi vpliva na gospodarstvo

Prispevek je izšel v reviji VIVa; medicina &ljudje, maja 2021

Sledite nam

Beyondmind socialna omrežja