Čakanje na rešitelja je otročje

15.03.2021

Izjava kolega, da mu ni všeč, kakšen človek je postal zaradi dela v pravu, jo je spodbudila, da gre na samostojno pot svetovanja. Že trinajst let podjetjem svetuje pri upravljanju s stresom, razvoju čustvene inteligence in dobrih odnosov na delovnem mestu. Da bi razumela vzroke za nastanek problemov v podjetjih, se je pred štirimi leti vpisala na Univerzo Sigmunda Freuda. Znanje ji pomaga tudi pri uvidu v trenutno dogajanje v naši družbi, do katerega je kritična in jo skrbi.

Pri svetovanju v podjetjih opaža veliko delavnic komuniciranja, reševanja konfliktov, ampak vse to je po njenem mnenju deset korakov naprej. »Treba je iti nazaj, v človeka, v njegovo samozavedanje, v obvladovanje čustev – v osnove: zakaj tako razmišljam, zakaj sem tak? Ko imate zadovoljnega zaposlenega, ko se dobro počuti v svoji koži, je tudi produktivnost večja. Ljudje so najbolj željni najbolj osnovnih vrednot, povezanih z najbolj osnovnimi potrebami – biti slišan, viden, pripadati – in ker  tega nimajo zapolnjenega, po tem hlastajo v podjetjih, so nezadovoljni.

Specializirani ste za upravljanje s stresom. Se da mladostnike, otroke naučiti, kako se spopadati s stresnimi situacijami v življenju. Kaj moram jaz kot mama storiti, da bo mojemu otroku kasneje v življenju lažje?

To me velikokrat vprašajo ljudje, ki hočejo imeti instant praške. Ne gre za eno ali dve dejanji, gre za proces vzgoje. Če želi mama uravnati otrokov stres, pa mora biti uglašena z njim – ga poslušati, prepoznati njegove potrebe in predvsem znati otroka potolažiti. Če mama otroka ne bo znala potolažiti, pri sebi ne bo zgradil mehanizmov za spopadanje s težavami. Zato bo zrasel v osebo, ki se bo napačno spopadala s stresom. Dobra in primerna vzgoja otroka preprečuje kasnejše težje in daljše težave s stresom. To je vse, kar lahko mama naredi – kar je ogromno. Za vzgojo, ki bi preprečevala vsaj nekaj stresa v odraslosti je dobro, da mama ve kaj otrok v katerem obdobje najbolj potrebuje, da je z otrokom uglašena, da ni sama pod velikim stresom, ker ima tako več energije, da razume, posluša in opazuje svojega otroka.

V podjetjih so ljudje pod ogromnimi pritiski tudi zaradi tega, ker v njih sobivajo različne generacije in starejši se s stresom spoprijemajo drugače – tako da so tiho, še več delajo in potrpijo; mlajši pa so povsem drugačni. Imajo druge vrednote: hiter uspeh, svobodo, individualnost, nimajo potrpljenja za stvari, ki se jim zdijo nesmiselne, zato gredo prej iz podjetja, če tega tam ne dobijo

 

Iz mnogih organizacij, tudi iz zdravstva, ljudje odhajajo zaradi slabih odnosov ne toliko zaradi slabih dohodkov, kolikor čudno se morda komu to sliši, kajne?

S tem, da so pogostejši vzrok za odhod iz podjetja slabi odnosi, bi se kar strinjala. Vsaj tako mi rečejo. In mlajše generacije zaradi slabih odnosov podjetje zapustijo prej, skorajda takoj, medtem ko starejši trpijo dlje časa, saj imajo prepričanje, da je potrpeti vrlina. Trpljenje je povezano s slovensko mentaliteto, da je to nekaj dobrega. Moralno si boljši, če trpiš.

 

Od kod to izvira?

Nekaj iz religije, nekaj iz vzgoje. Če ti avtoriteta reče, da je to prav in te zato tudi nagradi ( moralno si boljši od drugih ), je to odličen mehanizem, ki vztraja in vzgaja naprej ukročene trpeče ljudi.

 

Že nekaj časa smo v tej epidemiji ujeti v neko otopelost, v stanju, ko moramo potrpeti. Pojavljajo pa se tudi pobude ljudi, da se moramo zbuditi. Kako si take pozive raztolmačiti? Kaj naj spregledamo in kateri so razlogi, da se človek ne ''zbudi''?

Zbuditi se ne moreš kar tako, če se najprej ne zavedaš, da spiš. Kako globoko spimo, se niti ne zavedamo preden ne gremo v prebuditveni proces. Da bi nas zbudil nekdo drug (veliki rešitelj) pa je fantazija. Čakanje na rešitelja je otročja pozicija,

Mi kot družba simbolično psihično še nismo odrasli, še vedno smo otroci –  in to majčkeni.

Če bi hoteli, da nas zbudi nekdo drug, mu je treba to najprej dovoliti. Skozi zmerjanje in žaljenje tega zbujanja gotovo ne bo. Žaljenje, pritisk in teror majčkenega otroka uspava, ker ga vrže v travmo. Tovrstna travma je potlačenje, ki ne dopušča izražanje volje, ta je zatrta. Brez svoje volje pa ni prebujanja, je le čakanje na očeta, da ti pove, kaj storiti.

 

Ko zdaj nad nami izvajajo pritisk, nas to uspava še bolj, ne pa v nas vzbuja gnev in upor ?

To nam je domače. Tisti, ki spijo, ker se je to nad njimi izvajalo, spijo še naprej. Tisti, ki pa takega terorja niso vajeni, ali so to ozavestili, tisti pa rečejo: dovolj je, tega ne bom več trpel! To so prebujeni ljudje. So odrasli. Odrasel človek nekomu nad sabo reče: tepel si me, ko sem bil še otrok, sedaj ti tega več ne dovolim.

 

Ampak zdaj smo v epidemiji, razmere so resne, sedaj je čas za red in disciplino in našo poslušnost, nam prigovarjajo. Slovenci smo bili od nekdaj pridni in poslušni, ampak v tej epidemiji smo bili nenehno grajani, nismo bili več pridni, drugi so bili bolj. Smo se res spridili?

Če meni nekdo reče, da nisem pridna in da ne ubogam, si mislim: stara sem 45 let, kdo in zakaj meni govori, da nisem pridna? Že ta notranja predpostavka, da mi v sebi nič ne vemo, da potrebujemo od zunaj nekoga za vzpostavljanje reda, je zelo moteča.

Slovence sem vedno dojemala kot ubogljiv in delaven narod, ne kot upornike. Morda je bil del Slovencev uporniški, ampak večina se mi ne zdi takšna. Danes vidim, da se ne upajo upirat, ker se jih ogromno boji, kako bodo v družbi izpadli – če se bodo obnašali drugače od komande z vrha.

Neubogljivost je včasih znak zmote in neupoštevanje avtoritete, zato je pripisovanje  krivde neubogljvemu »otroku« nespoštljivo.

 

Pa tudi finančne kazni za neubogljivost so visoke…

Kot pravnica sem na vsebino aktualne zakonodaje zelo občutljiva. Čakam na odločitve Ustavnega sodišča, verjamem, da bo sledilo temu, kar je prav in kar smo kot družba zapisali v našo ustavo. Kazen mora biti primerna, sorazmerna, drugače dobiš občutek, da ni namenjena uravnavanju vedenja in zaščiti, ampak drugi igri. V odgovornost se ljudi vzgaja, ne pa sili s kaznijo.

Glede drugačnosti z drugimi, recimo z nacijami s severa Evrope, pa bi rekla, da je bila med nas vržena floskula, ki je padla na plodna tla. V vsakem narodu je določen odstotek ljudi, ki ne upošteva pravil in v Sloveniji ni nič drugače. Povsod okoli sebe sem videla odgovorne zelo ubogljive ljudi, ki so upoštevali nova pravila. Me pa skrbi, zakaj je to žigosanje pri nas padlo na tako plodna tla.

 

Kaj bo tako ravnanje v nas pustilo? Ta pritisk, oštevanje, nenehno zvračanje krivde na ljudi...

Pri odraslih, ki so se znali s tem obdobjem dolgotrajnega stresa dobro spoprijeti, dolgoročno morda ne kaj velikega. Morda strah in rahlo travmo, da se lahko to še kdaj ponovi – to bo verjetno v nekaterih ostalo zelo dolgo, če ne celo za vedno. Bolj me skrbijo otroci in mladina, ki smo jih dejansko psihično poškodovali. Če ti otroka psihično poškoduješ v obdobju otroštva od pet do osem let, je poškodovan za vedno. Z nenaravnim redom in disciplino, posebej pa s socialno distanco, otroka učiš nezdravega strahu v stiku, zbliževanju, obsesivnem umivanju rok, katastrofalni krivdi – to, da jih opozarjamo, da lahko ubijejo svoje stare starše, me je zabolelo globoko v srce. Ne smeš do svoje babice, ker jo lahko ubiješ – na tak način smo izgubili celo generacijo majhnih otrok.

Poleg tega država za psihično zdravje državljanov ne skrbi – noče sprejeti zakona o psihoterapiji, domala se obnaša, kot da psiha človeka sploh ne obstaja – leta 2021 je to posebej grozljivo! In zgrozim se ob izjavah, celo zdravnikov, češ da to obdobje otrokom ne bo pustilo nobenih velikih posledic. Pri otroku, starem npr. šest let eno leto takih razmer pomeni toliko kot deset let pri odraslem človeku. Otrok kdaj potrebuje samo eno grobo dejanje, pa se to zapiše v njegovo psiho kot travma. Odrasla oseba je psihično že zgrajena in če je stabilna, se je to ne bo tako dotaknilo, medtem ko se otrok psihično šele gradi. Psihične poškodbe naših otrok gotovo bodo, a se bojim, da bodo ignorirane.

 

Zdi se kot da so naši vodilni izgubili empatijo, nezmožni so se vživeti v vsakdanje probleme malega človeka.

Določeni ljudje empatije niso sposobni »vključiti«, ogromno ljudi ima zatrte potrebe po čustvih, izražanje čustev. Zanje je pomembno tisto, kar se pokaže – red in disciplina, čustva pa ne. Za slovenske odločevalce, ki nam odrejajo ukrepe, lahko rečem samo to, da zagotovo niso uglašeni na slovenske državljane – ker nas ne slišijo.

Je pa težko za vsakega, ki stoji pred nami, presojati, kaj se z njim dogaja: lahko da navznoter določeni posamezniki na vrhu trpijo, se morda soočajo z represijo, strahom pred izgubi službe, s kakšnimi drugimi grožnjami.

Nimamo primerne regulacije, ki bi preprečila ljudem, nezmožnim empatije zasedati mesta, ki imajo velik vpliv na ljudi. To ne velja le za politiko. Enako velja za druge poklice, kot so zdravniki, pedagogi, vodilni v podjetjih,… Žal na taka vplivna mesta, največkrat nevede, postavljamo tudi psihopatske strukture, ki ljudi uporabljajo za svoje koristi in potrebe ter jih pri tem še bolj poškodujejo in s tem povzročijo dolgotrajno škodo družbi.

 

Na vodstvenih položajih imamo psihopate? Se taki prebijejo na vrh, ker smo ostali reve?

To nima opravka z nami, ampak z njimi – velika podjetja imajo hierarhično lestvico, torej podlago, kako nekam »prilesti«. Ker je za take osebnosti značilno pomanjkanje empatije in izrazita želja po moči, jim ni nič mar, čez koliko hrbtov bodo splezali in kaj se z uporabljenimi ljudmi na poti do njihovega vrha zgodi. Taki ljudje uporabljajo druge ljudi za svoje ambicije Za uporabljene ljudi je pa značilna pasivnost, trpljenje in čakanje na odrešitelja.

 

Pred časom ste zapisali, da imamo kot narod v sebi določene travme in da jih nosimo s sabo 30 let ter da nas bodo sedanje zaznamovale še za nadaljnjih 30 ali celo več let. Kaj je tisto, kar se je usedlo v nas? In koliko generacij potrebujemo, da se bo kaj spremenilo?

Travme lahko nosimo s sabo celo življenje, ne le 30 let. Narod je bil v prejšnjem sistemu naučen, da mora biti tiho, da je nevarno imeti drugačno mnenje kot oblast, represija in ignoranca človekovih pravic je bila del sistema. Če je bilo tako obdobje del moje mladosti ali večine življenja, me je to psihično oblikovalo. Zadržki po večji asertivnosti zagotovo ležijo v preteklem doživljanju oblasti.

Včasih je potrebna samo ena dobra mama, ki na sebi veliko naredi in bo presekala vse tiste travme, ki jih je morala doživljati sama ali njena mama. Včasih pa se to ne bo sčistilo niti čez 30 generacij.

Zdaj vidim problem predvsem v najmlajših, ki se jim bo ta krivda (jaz sem krvi, da ljudje umirajo; ne smem v šolo, ker lahko tako koga okužim) vrezala v psiho notranjost. In ta gromozanska krivda nase vleče kazen. Predstavljajte si sebe v otroštvu. Kadar niste bili pridni, so vas kaznovali, zato povežete: če nisem priden, se zbudi občutek krivde in pričakovanja, da bom kaznovan. Če me ne bo kaznoval nekdo od zunaj, se bom pa sam. Pridnost, krivda, uboganje in to, da moram potrpeti, ustvarjajo kompleksen psihičen mehanizem, ki vodi v izgorelost in ostale samodestruktivne vzorce.

Nenehno razkuževanje, obsesija z maskami, strah pred bližino človeka, nenehen strah pred okužbo pa je hrana obsesivni kompulziji. 

 

Seveda nikakor ne zanikamo virusa in resnosti bolezni, vendar pa: res so nas dobro prestrašili. Strah nam v določeni meri koristi, ampak nenehno strašenje pa verjetno potem učinkuje kontraproduktivno?

Strah je evolucijsko gledano koristen za preživetje. Sprva smo bili vsi bolj ali manj prestrašeni, vendar so se razmere sčasoma jasnile, spomnite se vseh katastrofalnih napovedi. Strah je najbolj uporabno orodje, da spraviš človeka v stres. In ko je človek v stresu, kaj se zgodi? Zniža se mu inteligenčni kvocient, vklopi se mu beg ali napad. Če takemu človeku na obraz daš še masko, dobi še manj kisika, kar pomeni, da se zanka stresa samo še utrdi. Ljudje pod stresom niso altruistični, ampak se umaknejo v svojo varno celico –dom in poskrbijo, da jih tam ne bo nihče ogrozil. To vse pomeni odmikanje od ljudi, ne povezovanje.

Ko je človek prestrašen išče rešitve, torej vklopi tv in računalnik. Kar se mu tam ponudi, pa ni nujno najboljša rešitev za pomiritev. Prestrašen človek je nagonski človek, ki ne zmore razmišljati razumsko in mirno, saj se center delovanja preseli v drug del možganov.

Zaradi občutka nemoči, ko ne zmoremo doseči rešitev se pojavijo še jeza, bes in agresija.Strašenje in vzdrževanje takega stanja nenehne napetosti je zelo dober način, da ljudem vzameš miren vpogled vase in v situacijo. druge ljudi. Pritisneš na tipko ''ubogaj, priden sem'' – ker sem tak, sem pohvaljen. Če pa nisem priden, bom kaznovan. Ker menda nismo bili pridni, smo kaznovani. Kar poglejte ukrep policijske ure. Čemu je še vedno v veljavi?

Ker nas je strah in smo nenehno na preži, kako se moramo obnašati v družbi, porabljamo ogromno energije, zato je imamo manj za spopadanje s situacijo. Pri tem doživljamo veliko krivice (npr. ne moremo se svobodno gibati) in to odraslemu človeku prej ali slej zrase čez glavo, zato bo kritiziral, besnel. Če naredim vzporednico na psihoterapijo: v problematični družini je pogosto še najbolj čustveno zdrav mladostnik, ki izraža nestrinjanje, ki kritizira, se razjezi na pretirano strogost staršev in reče: a ste vsi skupaj normalni, tako jaz ne morem!

Že to je problem, da Slovenci izražanje kritike in jeze dojemamo kot nekaj negativnega. To je zdravo, to je samo eden izmed občutkov. Jeza ima svoje mesto in je nečemu namenjena, treba jo je slišati. Če jo potlačimo, gre v bes in posledice so lahko hude (revolucije, pobijanje…).

 

Torej bi pametni voditelji omogočili proteste čim prej, da se jeza sprosti?

Pametni voditelj, ki mu je pomembna demokracija in napredek države, bi svoje ljudi poslušal. Težil bi k primerni komunikaciji in smiselnim

E-novice

Prijavite se in poslali vam bomo brezplačen posnetek vodene sprostitve
S prijavo soglašam, da se posredovani podatki uporabijo za namene poslovne komunikacije. Več o politiki zasebnosti.

Zadnja objava na blogu

07.04.2021
Samota med izolacijo

Naši odzivi na trenutke samote so različni, na osameljenost pa prazaprav ne. Za nekatere obdobje samote prinese globok občutek osamljenosti, nekaterim pa odleže, da so lahko za nekaj časa sami s sabo, vendar taki osamljenosti ne čutijo.

Osamljenost ne pomeni uživati v samoti, ampak je globok občutek praznine, izolacije, zapuščenosti, nepripadnosti, .. Ljudi v takih občutkih puščati same je nečloveško. 

Sledite nam

Beyondmind socialna omrežja