Odkritje transferja

01.12.2020

 

Uvod v odkritje transferja

 

Freudova teza je bila, da obstaja nezavedno, ki je  »nedostopno za zavest«, Z Breuerjem pa leta 1893 zapišeta[2], da je pri delu s pacienti, ki kažejo simptome histerije, dostop do povoda za simptome velikokrat onemogočen – pacienti se izvora ali povezave med vzrokom in patološkim pojavom (kot njegovo posledico) večinoma ne spominjajo. Tehnika, ki so jo kot rešitev za to uporabljali, je bila hipnoza, v ozadju glavnega dogajanja in razumevanje mehanizmov pa je kot ključni svoje odigraval transfer. V Študijah o histeriji se tudi prvič pojavlja potlačitev, ki je konceptualno takrat še nedodelana.

 

Z leti je Freud vedno bolj poudarjal, da nezavedno ni nekaj, kar leži onstran sanjski cenzuri in potlačitvi, ampak da obstaja ravno kot to popačenje samo. Ni neka prvotna, neokrnjena vsebina. Ko prebiramo »Študije o histeriji« kot rojstvo psihoanalize, mislimo na njen začetek kot razmerje Freud/Breuer – histeričarka. Če je Charcot ovekovečil histerijo z njene estetske perspektive, s fotografijami obrazov, je Freud histeričarki prisluhnil. Nastala je psihoanalitična metoda ali »talking cure«, kot jo je poimenovala Anna O. Fraza »talking cure« je zadela še večje bistvo kasneje z Lacanom, ki je trdil, da je nezavedno strukturirano kot govorica. Freud histeričarko izmakne pogledu (dobesedno, saj so njegove terapije potekale tako, da je on sedel za ležečim pacientom) in preusmeri pozornost na njene besede, izrečene in neizrečene. Tudi tiste, manj pomembne oz. predvsem na tiste, ki se sami pacientki zdijo irelevantne. Nastala je analitična situacija kot dialog dveh nezavednih. Zgodila se je premestitev od pogleda h glasu, od Charcotovih fotografij k temeljnemu psihoanalitičnemu pravilu »povejte mi vse, kar vam pride na misel«. Freud je izmaknil negativni prizvok histeričarkinemu na videz nesmiselnemu govorjenju, kajti vse ima svoj pomen in le skozi govorico se lahko artikulira histeričarkina želja.[3]

 

V začetnem obdobju se je Freud posluževal tehnike hipnoze, s pomočjo katere je obujal pacientove potlačene/pozabljene spomine na čase, ko se je simptom prvič pojavil. Tehnika hipnoze, čeprav s svojimi omejitvami, je sprva na določenih pacientih delovala produktivno. Koncept transferja, ki je pri Freudu prvič vzniknil ob primeru deklice Dore, je v psihoanalizi deloval kot naslednik prvotne tehnike oz. učinka hipnoze, in sicer na način, da nevrozo, ki prestopi prag ordinacije, pretvori v novo, transferno nevrozo.[4]

 

Primer Dore je bil opisan pod naslovom »Sanje in histerija« leta 1901 in mišljen kot nadaljevanje dela »Interpretacija sanj« zaradi povezave med klinično prakso in analizo sanj. Primer je ujet med dve področji Freudovega dela, med teorijo nezavednega in teorijo seksualnosti. Problematičnost primera je, da ni bil zapisan, dokler se ni zdravljenje zaključilo. Zapisan je zgolj rezultat analize in ne njen potek.[5]

Freud v analizi Dore ugotovi, da je spregledal transfer, saj je ta nastopil drugače kot običajno, kot beseda, ne kot tišina. V tem primeru so transferni simptomi pacienta peljali stran od analitikovega vpliva. Freud na tej točki transfer razume kot odpor v dosti širšem pojmu kot simptom. Na tej stopnji kjer odpor sovpada s transferjem Freud še verjame da gre pri transferju za enostavno dinamiko, ki je obvladljiva znotraj tehnike interpretiranja. Ko pa enkrat analitik postane objekt nezavedne želje, se pacientov tok ustavi. Freud je pri Dori pričakoval transfer v obliki kakega nedolžnega simptoma, zato analiza pri Dori spodleti tudi zato, ker se je nezavedno postavil na mesto očeta. Kljub večjim namigom, mu ni uspelo pravočasno prepoznati in obvladovati transferja. Dora je zato analizo nepričakovano predčasno prekinila.[6]

 

Odkritje transferja

 

Pravzaprav je prvi dokumentiran primer transferja imel Josef Breuer, takratni Freudov sodelavec. Breuer se prvič sreča s primerom transferja pri svoji pacientki Anni O. (psevdonim  Berthe Pappenheim). Odkril je, da je pacientkino izredno fizično stanje odraz simptomov, ki so izvirali iz potlačenih in neizraženih vsebin.

Za nas so pomembne povezave čustvenih relacij pacientke do njenega preminulega očeta. Breuer je Freudu zaupal, da med njim in Anno O. obstaja obojestranska naklonjenost. Navkljub vsem odporom, ki jih je v svojih epizodah Bertha projicirala na Breuerja, pa dogodek, ki se je zgodil neke noči, Freuda prisili v razmislek in analizo samega odnosa med analitikom in pacientom. Bertha je v obupu Breuerju namreč zaupala, da je noseča z njegovim otrokom, kar je Breuer dojel kot izraz njenega bolezenskega stanja.[7]

Breuer sam je utekel pod bremenom »Annine nosečnosti«. Freud je o tem primeru vedel več kot je bilo razkrito javnosti in sčasoma prišel do delne rekonstrukcije primera, kjer je Breuer zamolčal nastop nežnejših čustev med zdravnikom in pacientko – kar je postalo znano kot transfer.

 

Breuer je Freuda o poteku analize Anne O. redno obveščal, kar je Freudu omogočilo priti do pomembnih ugotovitev, ko so vodile v teorijo vzorcev in v tako imenovano kompulzijo ponavljanja.

 

 

1.Teorija vzorcev

 

Bertha je prenesla na Breureja svoja nezavedna, potlačena seksualna nagnjenja do očeta. ( hkrati s podzavestno željo imeti njegovega otroka. ) Iz tega sledi Freudov uvid, da v najzgodnejših odnosih razvijemo vzorce, po katerih se vedemo v kasnejših nam znanih pomembnih razmerjih. M. Kahn pravi, da nam naša nagnjenja k temu, da trenutna razmerja poskušamo strpati v stare vzorce, vsem otežuje življenje.

Freud v Očrtu psihoanalize ponovno razloži teorijo vzorcev in ponazori pozitiven transfer ter njegove pasi, ko pravi: » Najbolj nenavadno je, da pacient ne gleda analitika v luči realnosti, kot pomočnika in svetovalca,…, temveč pacient vidi v analitiku pomembno osebo- reinkarnacijo- iz svojega otroštva, preteklosti, zategadelj nanj prenaša čustva in odzive, ki jih je nekdaj zagotovo namenjal temu svojemu zgledu. ….Če pacient postavi analitika na mesto svojega očeta ( oz. svoje matere), potem prepusti analitiku tudi oblast, ki jo njegov nadjaz izvaja nad njegovim jazom…. Novi nadjaz ima sedaj priložnost za neke vrste naknadno vzgojo nevrotika, popravi lahko napake, ki so jih starši  zgrešili med svojo vzgojo….

Ker transfer reproducira odnos do staršev, prevzame tudi ambivalentnost teg odnosa . komajda se je mogoče izogniti temu, da pozitivne drže do analitika nekega dne ne zamenja negativna, sovražna. Tudi to je ponovitev preteklosti. … Nevarnost teh transfernih stanj je, da pacient napačno presodi njihovo naravo in jih ima za nova realna doživetja, namesto,, da bi v njih prepoznal odraz preteklost.«[8]

 

 

2.Kompulzija ponavljanja

 

Vsak človek ima na podlagi prirojene zasnove in tega, kar je nanj vplivalo v otroštvu, izoblikovan njemu lasten način, kako zadovoljuje ljubezenske vzgibe. Freud pravi[9], da se vse to združi v nekakšen kliše, ki ga človek ponavlja skozi celo svoje življenje. Ampak samo del teh vzgibov se v polni meri psihično razvije in je na razpolago zavesti osebe. Drugi del je bil okrnjen in postal zavesti nedostopen. Po tem sodeč je za Freuda nekaj čisto normalnega, da se neka razpoložljiva libidinalna investicija človeka v analizi obrne na zdravnika. Investicija se bo vezala na enega izmed subjektovih klišejev in samega zdravnika vključila v nek bolnikov psihični vzorec.[10]

Kompulzija ponavljanja je torej  potreba ponoviti situacije in odnose, ki so bili v zgodnjem otroštvu za nas še posebej težavni in moteči.[11] S tem omogočimo tla za transfer ne glede na to, koliko let je minilo od prvotne izkušnje ali koliko novih odnosov z različnimi ljudmi smo ustvarili v kasnejših obdobjih. Gre torej za uprizoritev starih dram, in zdi se paradoksno, da je v nas težnja po ponovitvi še tako hude in trpeče izkušnje namesto srečnega konca. Transfer je torej prenos (nezavednih) vedenjskih vzorcev, čustvenih vsebin, želja, mnenj ali izkušenj iz preteklosti na odnose v sedanjosti. [12]

Freud je menil, da je prav velika bolečina, ki jo je oseba izkusila v prvotni situaciji tisto, kar neustavljivo vleče v ponavljanje enakega vedenja. Kot da bi nezavedno želela doumeti, kaj in zakaj se ji je to zgodilo. Ker se kompulzija ponavljanja odraža na vseh nivojih osebnega življenja, nas ne preseneča, da slej ko prej prikrade tudi  klientov odnos s terapevtom.[13]

Freud je poudarjal, da leži rešitev prisile ponavljanja v spominjanju. Če je prisila ponavljanja mehanizem, ki preprečuje spominjanje travmatičnih dogodkov in poganja njihovo odigravanje, potem je naloga analitika v tem, da transfer v analizi namesto ponavljanja izkoristi za spominjanje. V tem je skrivnost analize, ki običajno nevrozo spremeni v transferno nevrozo, da bi nato transfer zamenjala s spominjanjem.[14]

Dokler je transfer še pozitiven, blag, dopušča poglabljanje v spomin, ko pa se transfer okrepi in postane sovražen, se spominjanje spremeni v ponavljanje.

 

 

Transfer

 

Transfer je en največjih odkritij in eno temeljnih v psihoanalizi. Čeprav sega spoznanje o njem nazaj v čas sodelovanja Freuda z Breuerjem in njegovo pacientko Anno. O, je Freud potreboval deset let za oblikovanje tega koncepta.

Transfer se pojavlja v psihoterapevtskem procesu, pa tudi sicer v življenju, v odnosu s pomembnimi osebami, ne glede na to ali so osebe dobro strukturirane, mejno organizirane ali psihotične.[15]

 

Transfer je bil definiran hkrati kot prenos infantilnih vsebin iz odnosov, ki so bili pomembni v razvoju, v odnose v kasnejših življenjskih obdobij in hkrati kot tip objektnega odnosa samega. Gre za dvojni prenos. Prvi je v času, se pravi iz otroštva v odraslost, drugi v odnosih, iz odnosa med primarnimi osebami na kasneje pomembne druge. Ob impulzih nezavedne, nekoč potlačene težnje se prenaša tudi vse tisto, kar se je oprijelo takratnega doživljanja konfliktnih vsebi. To je emocionalni odziv, doživljanje lastne pozicije v odnosu in pozicije drugega, tipa obrambno funkcionalnega funkcioniranja in celo kognitivnega odziva. Kot omenjeno v delu ponavljanja, transfer je ponovitev starega objektnega odnosa. [16]

 

Transfer se lahko pojavi tudi v drugi obliki in ne le kot preprosta ponovitev tega, kar je klient izkusil v zgodnjih odnosih. Lahko se pojavi kot ponovitev tega, kako si je klient želel, da bi se stvari zgodile. Pojav transferja je dovolj močan, da ga klient izrazi ne glede na spol terapevta. Čeprav drži, da bo moški terapevt na začetku privlačil očetovski transfer, ženska terapevtka pa materinskega, bo klient na terapevta slednjič prezrcalil vse pomembnejše odnose, ne glede na njegov spol. [17]

 

Freudovo zgodnje razumevanje transferja

 

Besedo transfer Freud prvič uporabil v knjigi »Interpretacija sanj« (2000), in sicer kot tisti proces, ko si sanje prilastijo tiste elemente dnevnih ostankov (spomini iz bedenja), da bi jim dodale čisto druge vrednosti. Od Dore naprej dobi pomen transferja pri Freudu bolj posebno funkcijo. Transfer nastane med psihoanalitično seanso, ko se želja pacienta prilepi na osebo terapevta.[18]

Freud je prvotno sklepal, da mu je transfer lahko v pomoč le, če ga sestavljajo pozitivna čustva. Da je terapevt klientu všeč in da klient poskuša terapevtu ustreči, se mu je zdela potrebna motivacija za uspešen razvoj terapije. Vendar pozitivna čustva niso vedno v pomoč, je še dodal. Čustva, ki vsebujejo močno erotično komponento, lahko zaradi svoje neustavljivosti prekinejo ali celo uničijo terapijo.

Klientova neizogibna negativna čustva napram terapevtu je Freud razumel kot vmesne prepreke. Terapevtova naloga je bila “interpretirati transfer,” torej pomagati klientu razumeti resničen izvor njegovih čustev in na ta način osvoboditi terapijo bremena, kot je sumničenje ali jeza.

V enem izmed svojih najzgodnejših primerov Freud piše o klientki Dori, ki je, na njegovo presenečenje, nenadoma prekinila terapijo. Šele po daljšem razmisleku je Freud spoznal, da je spregledal znake, da se v klientki kuha zelo močan negativen transfer ter da je bilo to, da transferja ni sprevidel in interpretiral, usodno za potek analize. 

Na začetku svoje kariere je Freud menil, da je pomembno klientu pomagati uvideti korenine njegovih čustev le takrat, kadar transfer, pozitiven ali negativen, moti klientovo pripravljenost za sodelovanje s terapevtom. Freud je najprej menil, da interpretacija transferja ni resnična naloga psihoanalize. Terapevt naj bi se je lotil le, kadar transfer moti pravo terapevtsko delo. Slednje naj bi bilo v analizi sestavljeno iz rekonstrukcije starih dram s pomočjo klientovih prostih asociacij.  Ker so bile te stare drame potlačene in si jih klient ni mogel priklicati v zavest, je bila rekonstrukcija nujna. Potlačeni spomini so namreč delovali izven klientovega zavedanja in nadzora, kar jim je dajalo neverjetno destruktivno moč. [19]

 

Delo in predelava transferja

 

Z izrazom “predelava” je Freud poimenoval proces, v katerem klient svoje uvide čustveno in intelektualno integrira v svojo osebnost do te mere, da se lahko odpove starim nevrotičnim vzorcem. Temu procesu je Freud nadel ime “uporaba čustev.”[20] Kako predelati uvide in jih integrirati v svojo osebnost, je postal eden izmed največjih izzivov psihoanalize. Freud je najprej mislil, da bo klient lahko predelal svoje uvide tako, da se bo z njimi, v različnih kontekstih, vedno znova srečeval. Zaradi tega je psihoanaliza postala tako dolgotrajen terapevtski proces. [21]

Združitev Freudovega zanimanja za proces čustvene uporabe uvida in zanimanja za klinični odnos predstavlja pomemben trenutek v zgodovini psihoanalize. Freud je namreč prišel do zaključka, da je odnos med pacientom in terapevtom - to je transfer - najboljše mesto za predelovanje uvidov.[22]

Ta zaključek je pomembno spremenil ne samo Freudov, temveč tudi pogled drugih terapevtov na kliničen odnos. Freud je vpeljal dve pomembni spremembi glede na tradicionalno dojemanje odnosa med zdravnikom in pacientom. Prvič, spoznal je, da lahko narava terapevtskega odnosa pospešuje ali omejuje analizo, in drugič, da lahko delo na samem odnosu med analitikom in pacientom predstavlja pomemben del analize. 

 

Freudova analiza je bila pred tem usmerjena na to, da je pacientu pokazal, kako so njegovi odzivi na zgodnje izkušnje postopno izoblikovali področja njegovega kasnejšega življenja. (“Ali lahko uvidiš, da pravzaprav pričakuješ od učiteljev, da so jezni nate, zaradi stare krivde, ki jo nosiš v sebi?”). Z novim odkritjem je Freud pacientu pokazal, da odzivi na zgodnje izkušnje oblikujejo tudi njegov odnos s terapevtom. Analitik je tako postal pomembna oseba v njegovem življenju. V odnosu s terapevtom se prikažejo vsi običajni odzivi in popačenja iz pacientovega življenja. Transfer terapevtu omogoči, da pacientu pokaže, kako zgodnje fantazije in impulzi vplivajo na njegovo sedanje življenje. Karkoli ovira pacientovo življenje, se bo jasno izrazilo v transferju. Terapevt ima tako na voljo podatke, s katerimi bo lažje pomagal pacientu prepoznati njegove nefunkcionalne odzive.[23]

 

 

Transfer v vsakdanjem življenju

 

Freud ima pomembno mesto v intelektualni zgodovini dvajsetega stoletja ne le zato, ker je oral ledino z novim pristopom zdravljenja čustvenih težav, temveč tudi zato, ker je pomembno prispeval k razumevanju nas samih. Teorija o transferju je eden njegovih največjih prispevkov. Ne dogaja se le v terapevtskem odnosu, ampak v vseh naših odnosih. Kamorkoli gremo, stalno preigravamo zgodnje vidike našega življenja: v naših odnosih do avtoritete, v našem ljubezenskem življenju, v naših prijateljstvih, v naših poslovnih stikih in pri sprejemanju odločitev

 

Transfer pri delu svetovalcev, trenerjev in vodij

 

Transfer je mogočen pojav, ki odpira velik pomen odnosa in njegovega vpliva na rezultate svetovanja, treninga in vodenja ljudi. Neopažen ali napačno zaznan transfer je koren napak in poslabšanja stanj v teh poslovnih odnosih, ker svetovalec napačno oceni odnos, poslabša razmere status quo z dogovorom, ustvarja iluzijo vsemogočnosti  ali zlorablja svojo premoč. Transfer kot pojav, ki se odvija v vseh odnosih torej tudi v poslovnem svetu je zato pri delu  trenerjev, svatovalcev in vodij nevaren.

Za dober rezultate tudi v teh poslovnih odnosih se je potrebno o transferju dodatno izobraževati. Prav odkritje in zgodnja Freudova pisanja o transferju so lahko vir odkrivanja dinamike odnosa med svetovalcem stranko. Pri tovrstnem delu z ljudmi je potrebno za začetek ozavestiti dvoje:

 

1.Kontratransfer

 

Univerzalni kontratransferni odziv je v svoji naravi ojdipalen, zato če grobo izhajamo iz te ugotovitve, vidimo, da svetovalci želijo, da jih stranke nasprotnega spola v svetovanju ljubijo, obratno pa želijo stranke istega spola uničiti, čeprav so po Freudu te tendence včasih lahko obratne. Z mislijo, da te »želje« potekajo nezavedno, svetovalci niso ravno v najboljši poziciji nekoga, ki želi pomagati. Nezavedni motiv so pri svetovalcih tako v nasprotju s podporo in pomočjo, kar je tudi botrovalo ( seveda nezavedno), da se o tem v svetovalnih krogih, ki ne pripada psihoterapiji, dolgo ni ali pa se še vedno ne  govori. Primerna čuječnost in zavednost občutkov, ki jih čuti svetovalec, ko pomisli na stranko lahko razkrijejo, s časom pa ob zavedanju tega pojava in s sodelovanjem stranke, vzorci transferja postajajo bolj vidni. Tudi v svetovanju počasi pride do uvida, da je najboljše in najbolj efektivno svetovanje prav po težavni frustraciji, seveda če ta odnos preživi ta prelom.

 

2.Transfer

 

Ta se tako kot v terapiji začne že preden stranka in svetovalec začneta z delom. Pomanjkanje psihoterapevtskega treninga svetovalci večinoma nadomestijo z rahločutnostjo, nekateri počasi tudi z znanjem o transferju kot odzivom ponavljanja in odpora. Najprej je treba biti pozoren na transfer in nato na odpore.

Transfer ali ponovni pojav odnosa preteklosti znotraj sedanjih odnosov je fascinanten pojav. Je neskončno raznolik in bogat, ko sledi pomembne odnose naše preteklosti. Za svetovanje je pomemben ker ga je potrebno videti kot vzrok nesporazumov, vsiljevanj in motivacij katerihkoli partnerjev v naših življenjih. Tudi poslovnih. Večjo pozornost v poslu svetovanja mora pridobiti zato, ker se nahaja v delu nezavednega, kjer imajo svetovalci redko dostop.

V veji vodenja in vodstva transfer odpira vrata v senčne strani vodstvenih teženj, vidikov sebe in preteklosti, ki so gonilo za določene vloge in ki oblikujejo tudi poslovne odnose, ki pa so v veliki meri skrite in komaj dostopne.

 

 Končna misel

 

V filmu » A girl from the Province«, Grace Kelly asks herself: »Why so angry with a complete stranger?«. Ta stavek sovpada s čustveno in afektivno stranjo transferja in se nanaša na razvoj občutkov nasproti nekomu, ki nima nobene veze s tem in je hkrati postavljen na mesto nekoga iz preteklosti.

LITERATURA:

 

  • Sigmund Freud; Očrt psihoanalize, 2000
  • Peter Praper; Razvojna analitična psihoterapija, 1996
  • Michael Kahn; Between therapist and client, 1997, slovenski delovni prevod
  • Freud, S. (1914). Remembering, repeating, and working through. VThe standard edition
  • Sigmund Freud,  Introductory lectures, predavanje XXVIII
  • Erzar Lina, Odkritje odnosa, Brat Frančišek,2001

 

  • Breuer Josef, Freud Sigmund: Študije o histeriji

 

  • Humar Gregor, Kairos 8/3-4/2014 , Pojem transferja pri Freudu

 

  • Aljoša Anzelc, Odkritje transferja,  Inštitut za psihoterapija SIP

 

 

[1] Kahn; Between therapist and client, sl. delovni prevod s. 9

[2] Breuer, Freud; Študije o histeriji, str. 37

[3] Kairos 8/3-4/2014 ,Humar G., Pojem transferja pri Freudu, Kairos 8/3-4/2014, str 77

[4] Kairos, ibidem, str. 78

[5] Kairos, ibidem,  str. 79

 

[7] Anzelc A, Odkritje transferja,  Inštitut za psihoterapija SIP

[8] Freud s., Očrt psihoanalize, str.52

[9] Freud, 2005b, str.  93.

[10] Kairos, ibidem, str. 80

[11] Kahn; Between therapist and client, sl. delovni prevod, str.10

[12] Anzelc A, Odkritje transferja,  Inštitut za psihoterapija SIP

[13]Kahn; Between therapist and client, sl. delovni prevod, str.11

[14] Erzar L.; Odkritje odnosa, str.40, 41

[15] Praper P.; razvojna analitična psihoterapija, str. 316

[16]Praper P.; razvojna analitična psihoterapija , str 317

[17] Kahn; Between therapist and client, sl. delovni prevod,  str. 11

[18] Kairos 8/3-4/2014 ,Humar G., Pojem transferja pri Freudu, Kairos 8/3-4/2014, str 78

 

 

 

[19]Kahn; Between therapist and client, sl. delovni prevod,  str. 12

[20]Freud, S. (1914). Remembering, repeating, and working through. VThe standard edition (Vol. 12, str.145-156).

[21]Kahn; Between therapist and client, sl. delovni prevod, str 14

[22] Freud. Introductory lectures, predavanje XXVIII, str.454.

[23]Kahn; Between therapist and client, sl. delovni prevod,   str. 14

E-novice

Prijavite se in poslali vam bomo brezplačen posnetek vodene sprostitve
S prijavo soglašam, da se posredovani podatki uporabijo za namene poslovne komunikacije. Več o politiki zasebnosti.

Zadnja objava na blogu

07.04.2021
Samota med izolacijo

Naši odzivi na trenutke samote so različni, na osameljenost pa prazaprav ne. Za nekatere obdobje samote prinese globok občutek osamljenosti, nekaterim pa odleže, da so lahko za nekaj časa sami s sabo, vendar taki osamljenosti ne čutijo.

Osamljenost ne pomeni uživati v samoti, ampak je globok občutek praznine, izolacije, zapuščenosti, nepripadnosti, .. Ljudi v takih občutkih puščati same je nečloveško. 

Sledite nam

Beyondmind socialna omrežja