Je etika za podjetje zgolj breme ali se v njej skriva dobiček?

13.04.2018

Poslovni etični kodeksi odražajo moralo ( ali vsaj njeno smer ) področja delovanja človeka v trenutnem tržnem gospodarstvu. Morala vsebovana v etičnih kodeksih je materialni in formalni pravni vir, torej se preliva v pravna pravila znotraj katerih gospodarstvo deluje. Morala je tako podlaga in na drugi strani pravilo, kako posamično pravno normo razložimo in izvršimo.

Problem nastane, ker je morala osnova, vir, hkrati uporabno orodje in več kot pravno pravilo. Pogosto prav pravno pravilo (v obliki splošnih pravnih načel) od posameznika in njegovih moralnih vrednot, terja, da ga uporablja moralno.

Če pomislimo, da je etika izrazito subjektivna je tako težje izvršljiva, čim večja je organizacija, naletimo na prvo težavo. Še večjo težavo vidim v tem, da so to notranji akti organizacij, ki formalnopravno niso zavezujoči, saj niso del pravnega reda. Izvrševanje torej ni sankcionirano, uporaba pa prepuščena ( moralni) odločitvi posameznika. Za enkrat. Razkol med subjektivno (ne)etično držo vodstva in lastništva ter ostalih ljudi v podjetju, z nezavezujočimi akti, in zagotavljanjem uspeha, rasti in preživetja podjetja, se kaže v krizi vrednot, ki postaja parola politikov, reklama podjetji in krik ostalih, ki jih država ne zmore slišati, saj mehanizmov za rešitev enostavno nima.

 

I.POSLOVNA ETIKA

 

Poslovna etika je vrsta uporabne etike, in sicer tista, ki se usmerja na področja človekovega življenja oz. delovanja, ki so vezana na posle, poslovanje in poslovni svet, pri čemer slednje razumemo v najširšem smislu. Gre za »tisto svojstveno obliko drže in načina človeškega ravnanja oz. delovanja, pri katerem gre za smotrno organiziranje, racionalno upravljanje in odgovorno doseganje plodnih gospodarskih ciljev, ki so realno dosegljivi znotraj določenega in determiniranega socio-sistema (kot urejene razvrstitve ljudi, stvari, idej, pravil obnašanja, norm interakcij, institucij)«[1] .


Poslovna etika naj bi izražala želeno idealno stanje na področju poslovanja z vidika najvišjih standardov pravičnosti, poštenja in dobrega. Konkretizira se preko etičnih kodeksov in priporočil, ki usmerjajo udeležence v poslovanju z vidika humanosti, poštenosti, pravičnosti in medsebojnega spoštovanja.


Za urejanje odnosov med gospodarskimi družbami imajo pomembno vlogo dobri poslovni običaji, ki se izražajo kot standardi poslovne morale in kot pomemben element poslovne etike. Vsaka družbena ureditev in vsaka pravna država običajno predvidi ustanovo in organizacijo, ki ji je zaupana skrb za oblikovanje in zbiranje dobrih poslovnih običajev in njihovo zapisovanje, imenovano kodeksi. Dober poslovni običaj pomeni načelo poslovne morale, uveljavljeno v praksi, ki je lahko zapisano v obliki kodeksa, lahko pa predstavlja tudi kršitev nenapisanega pravila.


Načelo poslovanja dobrega gospodarja od vseh subjektov v gospodarskem prometu zahteva spoštovanje poslovne morale, kar poleg neposrednega spoštovanja zakonov pomeni tudi upoštevanje dobrih poslovnih običajev.[2]

V slovenski družbi ne obstaja soglasje o želenih vrednotah oz. vrednotnem sistemu, ker naj bi se ta zlomil. Pravzaprav niti ne poznamo celovitega stanja vrednot, zato je nemogoče objektivno presojati vrednotni sistem in/ali razvijati primeren vrednotni sistem za prihodnji razvoj Slovenije.

To stanje se odseva tako v politiki, kot gospodarstvu. Potrebno je bilo vrsto škandalov ( ob tem mislim tudi na mednarodne kot npr. Enron, Vivendi, Worldcom, pri nas pa na SCT, Primorje, Vegrad, Pivovarna Laško, TEŠ, Mariborska nadškofija, ipd. ), da se je šele pred kratkim začel tvoriti nov interes za poslovno etiko in koncept družbene odgovornosti podjetij.

Stanje poslovne etike odraža tudi probleme lastninskega preoblikovanja in centralizacije bogastva. Vsa odprta vprašanja gospodarske tranzicije, ki z vidika vrednot in poslovne etike niso končana, so v veliki meri vplivala tudi na stanje poslovne etike v organizacijah. Hkrati je tranzicija povzročila hitro spreminjaje presoje o etičnosti odločitev najvplivnejših skupin v organizacijah. Tako javnost pogosto isto dejanje, ki je zakonsko legitimno in legalno, zelo različno etično ocenjuje. Npr. uspešno menedžersko lastninjenje podjetja javnost obravnava predvsem kot etično dejanje. Hkrati pa se neuspešni menedžerski prevzem podjetja v večini primerov označuje kot nekaj neetičnega. Isto velja tudi za pravno legalno in poslovno legitimno selitev proizvodnje podjetja v tujino. Z vidika javnosti, ker želi dobro živeti tu, je takšna selitev pogosto označena kot neetična, čeprav v razmerah globalne ekonomije lahko pomeni edino možnost za preživetje številnih podjetij.

Treba pa je izpostaviti tudi potrebo, da bi (ponovno) vzpostavili zavest o medsebojni povezanosti in soodvisnosti vseh članov družbe in to na vseh ravneh njenega delovanja. Etika soodvisnosti postaja nujen pogoj za obstoj in razvoj vsake družbe in vseh subjektov njenega delovanja. Trajnostni razvoj in družbena odgovornost sta načina, ki nam lahko omogočita preživetje in nadaljnji razvoj, pri čemer ima poslovna etika organizacij osrednjo vlogo pri njunem doseganju.[3]

Poslovno etiko tako razumemo kot tako zbirko moralnih principov in vrednot, ki vodijo vedenje ljudi ali skupin z upoštevanjem prevladujočih meril, ali je dejanje dobro ali slabo. Je etika v ožjem smislu, izražena v poslovnih odločitvah poslovodnih organov in v ravnanju članov organizacije. Tavčar govori  o etiki managementa, ki »odraža vrednote članov uprave skozi njihove odločitve, katerih se je potrebno lotiti s pravo mero etičnosti, saj življenje ne dopušča fanatizma in enoumja, ko svoje vrednote kot univerzalne, “večne resnice” vsiljujemo drugim, seveda pa ne moremo sprejemati kakršnegakoli ravnanja z izgovori na zapleteno okolje.«[4]

Gre za množico načel, pravil, vrednot in misli, ki se ukvarjajo z vprašanji, kakšne naj bi bile pravilne in etično sprejemljive odločitve v poslu, kakšne motivacije se skrivajo za odločitvami in kakšne so njihove posledice. Glavni namen oziroma cilj poslovne etike je, da preverja, kako podjetje deluje v vsakdanjih aktivnostih, kako se kaže do svojih zaposlenih, svojih kupcev, kako snuje in podpira svoje izdelke, kako izpolnjuje pogodbe, sprejema in deli krivdo, oziroma odgovornost. Vse to so ključne determinante, po katerih se presoja, ali je poslovanje podjetja etično.[5]

 

1.TEORETSKI KONCEPTI POSLOVNE ETIKE

Steiner in Steeiner (1994, str. 322-325) ločita dve teoriji poslovne etike:

  1. Teorija amoralnosti; poslovanje naj temelji na ekonomskem samo-interesu. Svoj izvor ima v 19. stoletju s pojavom darvinizma in načela laissez-faire. Poslovna etika je ločena od osebne. Ta teorija je doživela podporo tudi v klasični ekonomiji. V ospredju je posameznikov interes, težnja po dobičku, ki bo pripeljala do izboljšanja položaja za vse. Moralno obnašanje bo posledica delovanja trga.
  2. Teorija moralne enotnosti; zagovarja, da je možno združiti visoko stopnjo osebne etike z zahtevami posla. Poslovne akcije se lahko presojajo s splošnimi etičnimi standardi. Trg, oziroma težnja po uspehu na trgu, ne more biti opravičilo za neetično ravnanje. Ljudje delujejo znotraj organizacije kot posamezniki.

 

Dilem poslovne etike se lahko lotimo s treh izhodišč: [6]

A.  Standardni model poslovne etike

Pri standardnem modelu poslovne etike nas zanima posameznik (manager) in moralne izbire, dileme in odločitve, s katerimi se sooča v poslovnem ali organizacijskem kontekstu. Zanima nas odločanje posameznika in prav to je najbolj običajni pogled v večini razprav. Seveda lahko poudarek na individualnem odločanju preveč postavlja v ospredje posameznika in njegovo moralnost, zanemarja pa socialno-ekonomski okvir, v katerem se odloča posameznik, ter institucionalne pritiske, ki jim je izpostavljen pri odločanju. Pri samem odločanju so lahko temeljno merilo razlogi, ki nas vodijo, ali posledice, ki jih povzročimo.

Teleološki pristop

Po poslovni plati so pomembne ravno posledice določenih dejanj. Tak pristop, v katerem moralno vrednost ravnanja določimo po posledicah in (merljivih) učinkih, imenujemo teleološki pristop: termin izhaja iz grščine: telos – cilj, logos – znanost. Moralno je ravnanje, ki prinaša “najboljše”, največje neto koristi za vse udeležence. Doseči hočemo kar največji presežek dobrega (koristnega) nad slabim, zato lahko govorimo o etiki koristi. Pomembno pri tem je, da ne gledamo na koristi zgolj z vidika odločevalca, zgolj kot lastne koristi, kar bi pomenilo etični egoizem (makiavelizem), ki ne more biti temelj sodobnega poslovanja, ki teži k sodelovanju,dolgoročnim poslom. Doseči moramo največje dobro (korist) za največje število oseb (dejansko za družbo), kar pomeni eticni univerzalizem, utilitarizem, ki sta ga v ekonomiji uveljavila Jeremy Bentham in John Stuart Mill. Takšen pristop je lahko utemeljiti, saj je sprejemljiv hkrati namen, cilj, pa tudi posledice, ki naj bi bile najboljš

Za utilitarizem je značilno:

- ovrednotiti moramo koristi za vse ljudi, na katere učinkuje določeno ravnanje;

- pravilno je le eno dejanje, tisto, ki zagotovi največjo neto korist;

- upoštevati moramo takojšnje in tudi prihodnje predvidljive posledice.

Utilitarizem je temelj ekonomskemu načinu razmišljanja, kjer potrošnik maksimira svoje

zadovoljstvo, podjetje pa dobiček. Večinoma lahko zdravorazumsko ocenimo, kaj so koristi in kaj škode. Problem je v merjenju koristi. Bentham je govoril o “sreči” kot ugodju, odsotnosti

neugodja, Mill je upošteval duhovno in telesno ugodje, vendar gre za subjektivno počutje, zato niso mogoče primerjave med osebami. Kasneje se je uveljavil koncept “zadovoljitve osebnih preferenc”. Končno naj bi bil merilo osebnega zadovoljstva denar, kar je poenostavitev, redukcija bolj kompleksnih pojmov.

Deontološki pristop

Z vidika etike gre pogosto za dilemo: kateri motivi vodijo naše ravnanje, kakšna je narava dejanja, katerim pravilom posameznik sledi. Moralno ravnanje je naša dolžnost: deon (grško) – dolžnost, logos – znanost. Takrat ne merimo učinkov, gre za to, da moramo izpolniti dolžnost, tudi če nam to ne prinaša največje koristi, kar je resnični preizkus moralnosti. Deontološko načelo narekuje Kantov kategorični imperativ: moralno je, da delamo na način, da bi bila lahko maksima naše akcije splošni zakon (vzor) za vse. Cilj torej ni največja korist, temveč izpolnitev dolžnosti, dejanje, ki ga drugi od nas pričakujejo, ker je to pravo, pravično ravnanje, zato etika dolžnosti. Kriteriji, kaj je naša dolžnost, izhajajo iz različnih vplivnih verskih in filozofskih tradicij. Problem etike dolžnosti je seveda v razumevanju tega, kaj so naše dolžnosti. Izhodišče je lahko religija (judovska ali krščanska tradicija, deset božjih zapovedi): zlato pravilo ravnanja (Ravnaj z drugimi, kot bi želel, da drugi ravnajo s teboj.) ali zakonski predpisi.

 

B.  Politični model

V političnem modelu gre za vprašanje poslovnega sistema kot celote, njegove splošne moralnosti, institucionalnih norm in organizacijskih struktur. V tem primeru preučujemo predvsem socialno-ekonomski kontekst in organizacijske strukture, ki vodijo do določene odločitve. Ta model poudarja pravice in odgovornosti podjetja z vidika družbenih ciljev in njihove promocije, gre pa predvsem za naslednja vprašanja: afirmativna akcija, varstvo okolja, zdravje in varnost zaposlenih. Na tem modelu se je razvil koncept družbene odgovornosti podjetja, ki širi obveznosti podjetij do deležnikov preko tistih, ki so značilne za delničarje.

 

Družbena odgovornost

Po besedah Svetovnega poslovnega sveta za trajnostni razvoj je »družbena odgovornost podjetij trajna zaveza podjetja, da se bo vedlo etično in prispevalo h gospodarskemu razvoju, hkrati pa izboljševalo kakovost življenja zaposlenih in njihovih družin kot tudi lokalne skupnosti in družbe na splošno«.[7] Je koncept, po katerem podjetja v svoje poslovanje in v svoje odnose z deležniki prostovoljno vključujejo skrb za družbena in okoljska vprašanja in se danes kaže kot nujni sestavni del poslovanja podjetja.


Podjetja, ki so zavezana k poštenemu delovanju in so se pisno zavezala k družbeni odgovornosti in v skladu s tem tudi delujejo, so uspešnejša in ustvarjajo več dobička kot ostala, pravi John C. Maxwell.[8]

Koncept etičnosti in družbene odgovornosti je po eni strani enostavno razumeti: pomeni razlikovati med tem, kaj je prav in kaj ni prav. To pomeni biti dober član družbenega okolja. Dejansko pa se družbena in socialna odgovornost podjetniške kulture kaže v odgovornosti vodstva, da sprejema take poslovne odločitve, ki so tudi odgovorne do okolja in družbe, znotraj katere organizacija deluje na način, da prinašajo splošno korist vsem.[9]

24. forum odličnosti in mojstrstva[10]  omenja postopek po ISO 26000 o družbeni odgovornosti (ISO, 2010), ki izpostavlja celovitost pristopa in soodvisnost, ko gre za vse bistvene dejavnosti in odnose ljudi. Mednarodna organizacija pomaga s standardizacijo ISO preseči dosedanjo uničevalno prakso, posledico neoliberalne ekonomske teorije in prakse.

Pred desetletjem sta se za družbeno odgovornost kot nov družbeno-ekonomski sistem zavzeli OZN in EU. To vidimo, če dokumentov ne beremo površinsko, ampak upoštevamo stanje svetovnega gospodarstva in družbe, ki ga vidimo danes lažje kot tedaj. Naslovi govorijo o družbeni odgovornosti podjetij. ISO 26000 je ne omejuje na podjetja, ampak širi na vse ljudi.[11]

Pomembna je definicija, ki družbeno odgovornost deli na ekonomsko, okoljsko in družbeno, in jo je leta 1999 podal Svetovni gospodarski svet za trajnostni razvoj. Opredelil jo je kot nenehno zavezanost organizacije k etičnemu vedenju, ekonomskemu razvoju, izboljševanju kakovosti življenja zaposlenih, njihovih družin, lokalne skupnosti in družbe nasploh. Med prednostnimi področji so omenjene človekove pravice, pravice zaposlenih, varstvo okolja, vključevanje skupnosti in odnosi z dobavitelji. S to problematiko se od leta 2000 na podoben način ukvarja tudi Evropska unija, ki je sprejela Lizbonsko deklaracijo, v kateri je med svojimi opredelitvami ciljev navedla tudi konkurenčno, dinamično in na znanju temelječe gospodarstvo, ki naj bo sposobno trajnostne ekonomske rasti, z več in boljšimi možnostmi zaposlitve ter z večjo socialno kohezijo. Evropska skupnost je izdala tudi posebno Zeleno knjigo ki postavlja temelje za promocijo družbene odgovornosti organizacij v vseh državah Evropske unije. Komisija evropske skupnosti je družbeno odgovornost podjetij opredelila kot koncept, da podjetja prostovoljno vključujejo skrb na družbenem in okoljskem področju v svoje poslovanje in sodelovanje s svojimi interesnimi skupinami oziroma. Podjetja torej morajo, ob izpolnjevanju svojih obveznosti, ki jih imajo po zakonodaji, vlagati tudi v okolje, človeški kapital in v odnose z deležniki.[12]

Odbor združenih narodov za trgovino in razvoj je družbeno odgovornost podjetij opredelil kot skupek dejanj, s katerimi podjetje integrira skrb za okolje, družbo in ekonomsko poslovanje v svojo poslovno politiko in delovanje.[13]

 

C. Model vrlin

V tem modelu se poudarja, da pri etičnosti odločanja ne gre za abstraktna pravila in moralna načela, temveč imajo vlogo osebne značilnosti, vrline posameznika, ki se odloča, njegov značaj in kontekst, pri cmer je bistvena zavezanost, privrženost, človeška odličnost ljudi, ki se odločajo. Vrline so tiste osebne lastnosti in kvalitete, ki krasijo posameznika kot človeško bitje: navade, prioritete, značilnosti ali posebnosti. Te vrline pridobi posameznik postopno, v času se sicer spreminjajo, vendar zelo počasi. Oseba z dobrim značajem poseduje vrsto pomembnih vrlin, oseba s slabim značajem pa ima vrsto pomanjkljivosti. Pomembne dobre lastnosti (vrline) so predvsem:

- skupnost: posameznik se situira v družbenem tkivu,

- odličnost: tudi v poslovnih odločitvah se uveljavi osebna odličnost,

- članstvo: osebna identiteta se oblikuje v podjetju,

- integriteta: kompleks vrlin, koherentni značaj, osebnost, vredna zaupanja,

- tehtna presoja: upoštevanje okoliščin, treznost,

- celovitost človeškega bitja.

Koncept vrlin je pomemben zato, ker opozarja na vlogo managerja kot ključne osebe, ki je drugim vzor/model ravnanja in vodenja, ki mora vse zaposlene pozivati k etičnemu ravnanju in nagraditi vrline; hkrati opozarja na to, da je vsakdo odgovoren za svoj razvoj, saj nihče ne more namesto njega razviti njegove vrline.

 

 

2.TEMELJNA PODROČJA POSLOVNE ETIKE V PODJETJU[14]

 

Čeprav ima vsaka odločitev v podjetju ekonomski, etični in pravni vidik, so določena področja bolj izpostavljena in pogosteje razvnemajo etične dileme. Taka področja so:

Področje zaposlovanja, kjer gre za razliko v položaju delodajalca in delojemalca ter okoliščin pri zaposlovanju, nagrajevanju, napredovanju in odpuščanju zaposlenih – to področje je posebej občutljivo zaradi prakse podjetij, da varčujejo zlasti z odpuščanjem (koncept “downsizing”, krčenje zaposlitve, ki je danes povezano s pojavom “socialnega dumpinga”, prenosa dela v države z nižjo plačo in manj omejitvami za zaposlovanje in odpuščanje) – dejstvo je, da je prav zaposlenost poseben odnos in ne preprosto kupoprodaja, ker gre za ljudi, ki so občutljivi tako za postopke kot končni rezultat.

Področje zasebnosti na delovnem mestu. Zaradi novih tehnologij pridobivanja, obdelave informacij) in hkrati pravice delodajalca, da pridobi informacije o delavcih, zlasti v povezavi z zlorabo opojnih substanc (alkohol, mamila) in zdravstvenim stanjem (AIDS), ki lahko ogroža druge zaposlene ali kupce.

Področje diskriminacije in enakih možnosti, ko se posamezniku omejujejo priložnosti ali koristi zaradi pripadnosti določeni skupini (spol, etnična pripadnost, religija, starost), do katere obstajajo občutni predsodki. To je seveda nepravično do posameznika, so pa stereotipi zelo uveljavljeni in trdovratni.

Spolno nadlegovanje, kjer gre za nezaželene spolne zahteve ali drugo verbalno in fizično ravnanje spolne narave, ki ima lahko obliko (a) ustvarjanja spolno sovražnega okolja, ki otežuje posamezniku, da bi delal učinkovito, ali (b) spolne zahteve (quid po quo) kot pogoj za zaposlitev, boljše plačilo ali napredovanje, kar je nemoralno.

Varnost in zdravje na delovnem mestu, saj je delo pogosto v prisotnosti nevarnih snovi (kemikalije) ali nevarne tehnične opreme; danes je zanimiva razprava o učinkih dela z računalniki, mobilnimi telefoni. Problemi so večji v proizvodnji ali distribuciji, kjer so zaposleni soočeni z neugodnimi vremenskimi razmerami, nevarnostmi prometa itd. Etične dileme so povezane zlasti s prikrivanjem informacij o tveganjih in pravico zaposlenih, da zavrnejo nevarna dela.

Lojalnost zaposlenih in razkritje nemoralnih ali nezakonitih dejanj (vodstva) podjetja, ki običajno sproži maščevanje vodstva (podjetja) ter nezainteresiranost sodelavcev za podporo in zaščito razkriteljev.

Trgovanje z notranjimi informacijami - (insajderstvo), kjer gre za trgovanje z vrednostnimi papirji na podlagi privilegiranega dostopa do pomembnih informacij. Te dileme so zelo zanimive v zadnjem času v Sloveniji zaradi dogajanja na Ljubljanski borzi ob prevzemih slovenskih podjetij ali trgovanja ob razširjanju informacij o mogočih prevzemih.

Intelektualna lastnina - Gre za dileme piratstva, ki se pojavljajo v največji meri pri programski opremi, modnih artiklih, glasbi (internet), postavlja pa dileme upravičenosti avtorskih pravic, patentov, blagovnih znamk in poslovnih skrivnosti. Po etični plati se dileme odprejo zlasti pri patentih na zdravila za AIDS (originatorji nasproti generikom), saj si revne države ne morejo privoščiti teh zdravil za pretežni del prebivalstva, problemi pa so prav pri njih največji (Južna Afrika, Brazilija).

Korupcija in podkupovanje se pojavlja zlasti ob dilemah, kaj šteti za podkupovanje (zlasti v relaciji do poslovnih daril) in kako preseči kulturne razlike med družbami, saj se marsikje neformalna praksa daril sprejema kot del poslovne tradicije. Tu pride do odločanja v razponu med kulturnim relativizmom in kulturnim imperializmom.

 

II. ZAKAJ PODJETJA RAVNAJO NEETIČNO?

 

Etičnost ravnanja v podjetju ni odvisna le od vodstva,čeprav je prav njihov dober zgled bistven, temveč tudi od ravnanja drugih . Etična drža je najprej ravnanje posameznika, ne glede kje na hierarhični lestvici podjetja se ta nahaja. Etika človeka je odvisna od veliko dejavnikov, ki posameznika oblikujejo, zato je smiselno, da vzroke slabe morale v podjetju poiščemo skozi različne vidike, ki prispevajo k dinamiki vsakokratnega podjetja. Ta je navsezadnje odvisna od dotičnih posameznikov, ki podjetje sestavljajo.

 

1.Kultura ravnanja podjetij

Zgledi vlečejo. Tudi v odrasli dobi. Kadar je neetično vodstvo zgled kulture ravnanja, potem hitro najdemo smrad gnilega jabolka v vseh nivojih organizacije. Ljudje postanejo tolerantni na vedno slabše etične odločitve, vsaj do točke, ko se te ne tičejo neposredno njih ali jim grobo ne posežejo v njihove pravice ali temeljne vrednote. Tipičen primer organizacijske kulture, na čigar primerih se je začel lomiti sistem vrednot je načelo po čim večjem dobičku, ki je opravičevalo sredstva za dosego cilja, nagrajevalo dobičkonosnost in »zastrupljajo« s takim načinom mišljenja tudi ostale ljudi v organizaciji z opravičilom, da delujemo v tržnem gospodarstvu in da nismo v nasprotju z zakonom.

 

2.Osebnost ali identiteta vodstva

Ljudje se resnično zelo razlikujemo. Človek je splet družinskih in družbenih okoliščin, skozi katere zgradi osebnost in z njo specifično mentaliteto. Čeprav je veliki večini ljudi jasno kaj je prav  in kaj narobe, se stopnja racionalizacije nepravilnih ravnanj nekaterih zdi neverjetna. Po mojih izkušnjah[15] odmik od povprečnega življenja Slovenca v višje vodstvene in tržno usmerjene plasti življenja ljudje začnejo živeti v svojem mehurčku, kjer tako kot v vseh drugih, potrjujejo prepričanja tistih, med katerimi so se znašli. Pogosto tako«isti ptiči skupaj letajo« , zato ker jih v ozadju vodi podobna mentaliteta in osebnost, odmik od etike pa jim omogoča družba, ki konstantno in brez pomislekov opravičuje njihova ravnanja.

Zanimiva so prepričanja, ki hranijo ta njihov svet, zato sem se odločila da nekatera kot primer vključim v to nalogo :

- nikogar nismo hoteli prizadeti,

- v stvarnem svetu pač velja “zakon džungle” in med volkovi moraš tuliti kot volk,

- razna dvomljiva ravnanja naj bi bila del posla, zato jih mora manager opraviti,

- takšna so pravila igre, ki jih ne postavljamo mi sami,

- nisem vedel, da je takšno ravnanje napačno, nelegalno ali celo kriminalno,

- če tega ne bi naredil jaz, bi pa kdo drug,

- v tržni družbi ima vsakdo svojo ceno,

- saj nismo lagali, nismo povedali celotne resnice,

- storil sem, kar so mi ukazali,

- vsakdo tako počne itd.

- če ne »riskiraš« ne »profitiraš«

- heroj podjetja sem, ker vanj prinesem večjo korist kot ostali, drznem si

 

3.Struktura podjetij

V velikih in kompleksnih podjetjih je težko zagotoviti ustrezen nadzor, prav tako v oddaljenih enotah. V takih strukturah se razvije tudi večja težava s komunikacijo, ker se informacije skrivajo ali  predrugačijo.

Nekatera večja podjetja imajo še vedno dokaj monopolističen položaj. Še večja težava je, da je lastništvo v takih podjetjih pogosto neposredno ali posredno v večini državno.

To dvoje ustvarja pogoje za netransparentnost in podlago za politično-interesni poligon, kjer težko govorimo o poslovni etiki in družbeni odgovorni v praksi.

 

4.Neoliberalizem

Ker je ustvarjanje dobička bistvo demokracije, je vsaka vlada, ki sledi protitržni politiki, protidemokratična, ne glede na to, koliko osveščene vseljudske podpore uživa.
                                                                             Milton Friedman: "Kapitalizem in svoboda"

Filozofija neoliberalizma pravi, da naj za gospodarski napredek poskrbi neomejeni kapitalizem v razmerah domače in svetovne svobodne konkurence ter odprtih trgov. Ključne strategije so liberalizacija (kapitalističnih odnosov), svobodno tržišče in svobodna trgovina. Brez vmešavanja neučinkovitih in razsipnih državnih administracij bo neoliberalna ekonomska ureditev poskrbela za vse, tudi za socialo. Geslo "plima privzdigne vse barke" poudarja, da bo razmah gospodarstva v razmerah neoviranega kapitalizma zagotovil tudi ekonomsko šibkejšim slojem višje prihodke, po t. i. načelu "trickle-down" bo od višjih dobičkov vlagateljev več "pricurljalo" tudi "navzdol". Ker bodo nižji sloji več zaslužili, si bodo lahko sami plačali storitve, ki jih v "državno interventnih" okoliščinah sicer zagotavlja ali subvencionira država - zdravstvo, šolstvo, pokojninsko zavarovanje, javni promet ...; še več: ker je država po mnenju neoliberalcev neizogibno neučinkovita, bodo nekdaj solidarnostno financirane storitve cenejše, če jih bo izvajal profitno usmerjen zasebni kapital, zaradi nižjih davkov (ker se bo država znebila socialnih storitev) pa bo vsem dejansko ostalo več denarja.

Neoliberalni recepti za gospodarsko rast se le redko izkažejo kot uspešni, prej nasprotno, kar danes vse pogosteje ugotavljajo tudi vrhunski ekonomisti. A kdo posluša stroko? Prisilno odpiranje kapitalskih trgov je pomenilo poglavitni vzrok za azijsko gospodarsko krizo 1997-1998, poudarja Joseph Stiglitz (Nobelova nagrada za ekonomijo 2001), nekdaj glavni ekonomist Svetovne banke, ki je moral ta položaj zapustiti zaradi kritičnega odnosa do neoliberalnih strategij banke in Mednarodnega denarnega sklada. Indijski ekonomist Amartya Sen (Nobelova nagrada 1998) je pravilno napovedal, da bodo med azijskimi gospodarstvi najuspešnejše zvezne države jugovzhodne Indije, ki so zavrnile neoliberalne napotke MDS in temeljile svoj razvoj na močni socialni državi ter kolektivni solidarnosti socialističnega tipa.[16]

 

III.DOBRA  POSLOVNA ETIKA POTENCIALNO IN DOLGOROČNO USTVARJA DOBIČEK!

 

Ljudje rastemo, se učimo in razvijamo časovno izrazito  subjektivno. Dokaz temu je med drugimi pristopi tudi psihoterapevtska analitična praksa, ki velja za dolgoročni pristop. Včasih človek potrebuje leta, da začne razmišljati in živeti drugače.

Dober primer tega je zloraba ali ponovna pridobitev zaupanja, ki jo v tej točki namenoma izpostavljam, saj opažam, da imajo v podjetju z njo veliko težav. Odnosi so med sodelavci, prav tako do vodstvo zaradi raznolikosti karakterjev in premalo ali nič dela na sebi tako pokvarjeni, da taka dinamika očitno in izrazito vpliva na delovne procese. Zaposleni skrivajo informacije, otežujejo proces dela sodelavcem, zaradi slabega počutja v strupeni klimi podjetja se počutijo slabo, zato niso efektivni, niti produktivni. Delajo več napak, večkrat gredo na bolniško, ne zmorejo biti kreativni  in  učinkoviti. Opazujem jih, da so v »economy mode«. Samo toliko, kolikor je nujno.

Seveda vodstvo to opazi. Tipičen odziv je sprejem več notranjih aktov in sprememba delovnih pogodb, kjer ustvarjajo vse bolj nečloveško normo, zaostrujejo pogoje dela, pritiskajo z grožnjo odpuščanja in na vse načine ob vsaki priložnosti človeku dajo vedeti, da je nadomestljiv in nepomemben.

Vodstvu manjka uvid, ne še več kodeksov.

Ko človeku vzameš lagodnost, čas in nedisciplino, v zameno za plačo, ki jo mora zaslužiti, bo malo negodoval, ampak ne bo globoko nezadovoljen. Ko pa mu vzameš vrednost, te sovraži. Kadar človeku daš vedeti, da ni vreden, da ni pomemben, da je njegovo mnenje nezaželeno, celo da je neumen, zate/ za podjetje ne bo naredil nič več, kot je nujno potrebno za njegovo preživetje. Razlogi za delo na tak način ostanejo izrazito sebični. Odnos med razvrednotenim zaposlenim in  vodstvom na takem nivoju  ne obstaja.

Zaupanje, odgovornost, konstruktivnost, poštenje, pravičnost, strpnost… so odnosni občutki. Samo v odnosu se zgradijo. Nobena pravila jih človeku ne morejo vsiliti.

Naj slogan »ljudje so največji kapital podjetja« ne bo prazen stavek za kampanje, ampak moralno vodilo vodstva, ki razume, da ljudje potrebujejo izobraževanje, usmeritve, potrpežljivost in globoko razumevanje tega kakšni so, kako delujejo in na kakšen način jim je potrebno pomagati, da se lahko spremenijo. S takimi pristopi ravnajo po  etičnem kodeksu in začnejo vplivati na naslednje točke:

  • Boljša medsebojna razmerja med zaposlenimi, med zaposlenimi in vodstvom, z visoko ravnjo zaupanja in medsebojnega spoštovanja.
  • Zadovoljni zaposleni delajo bolj efektivno, več, so bistveno bolj produktivni, inovativni in kreativni, podjetju so lojalni in radi delajo za dobiček podjetja, saj jim je pomembno da so del uspešne zgodbe. Ob tem čutijo ponos, kar povečuje pripadnost podjetju.
  • Zadovoljni zaposleni so zastonj reklama, zato v podjetju z nekaj tisoč ali mogoče zgolj nekaj sto zaposlenimi ni pametno zanemariti vpliva osebne izkušnje zadovoljstva in njegovega učinka na druge, s katerimi v stik zaposleni prihajajo.
  • Ugled podjetja na trgu: nekateri investitorji ali dobavitelji nočejo sodelovati s podjetji, katerih poslovna etika je sporna.
  • Zasledila sem tudi trend iskalcev zaposlitve, ki se podjetjem s slabim ugledom in neetičnim ravnanjem do zaposlenih izogibajo. Podjetje tako izgublja priložnost zaposlitve kvalitetnega kadra. Slab kader stane več, saj ga je potrebno izobraziti, če je nagnjen k absentizmu in  fluktuaciji, zaradi slabih odnosov v podjetju, ga je potrebno tudi znati obdržati. Vse to stane.

 

 

IV.ZAKLJUČEK

 

Raziskavei[17], potrjujejo trenutno dejstvo, da so prvi in glavni dejavnik za najboljša podjetja trg in njegove razmere, povpraševanje in konkurenca, kar pomeni, da moralno držo vsaj v prvem koraku, neposredno družba sploh ne nagradi. To se zgodi le na visoko konkurenčnem odprtem trgu, ki pa ga v Slovenskem gospodarstvu zaradi lastništva države, monopolnih podjetij, vpletenost v mednarodne korporacije in v sistemu koncesij, ni. Začuda je v tem kar nekaj kontradiktornosti, saj je ravno izrazito neoliberaističen način trgovanja na prelomu tisočletja pokazal, da ni uspešen. V tem vidim paradoks in obrat, zato odločno in realno  trdim - za enkrat je tako.

Upoštevajoč smernice mednarodnih organizacij in tendenco ljudi k vrednotam, trdnejši morali in standardizaciji etičnega ravnanja sem lahko upravičeno optimistična.

Nemoralne organizacije bodo z vseh strani in navkljub navidezni gospodarski trdnosti prej ali slej  ugotovile, da jim bo rast v obstoječem delovanju in novim merilom onemogočena. Razkola med etiko posameznika in kapitalom kot edinim merilom uspeha jim z nobenimi sredstvi ne bo uspelo zapolniti.

Mlajša generacija, ki so bistveno bolj občutljive na neupoštevanje njihovih vrednot, postaja ne neetičnost gospodarstva izredno občutljiva. Smernice mednarodnih organizacij, pojav etičnih kodeksov in družbene odgovornosti v podjetjih, zavedanje nekaterih lastnikov podjetjih, da potrebujejo nov način poslovanja in ne nadnje dejstvo, da se svet in življenje nenehno razvija, izboljšuje in raste, kažejo na to, da se biti etičen ne samo splača, biti etično podjetje bo postalo samoumevno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VIRI:

[1] Strahovnik, 2013, 14

[2] Ulaga P: Poslovna etika in družbena odgovornost, IBS Ljubljana, Letnik 4, št.4

[3] Zbornik javna etika in integriteta: Komisija za preprečevanje korupcije

[4] M. Tavcar, Etika managementa, 2002, str. 213

[5] Tomaž Dolenc: Pomen etike v poslovanju multinacionalnih podjetij, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani

[6] Torres Max, Ethical Theory for Managers. Barcelona: IESE, 2002

[8] Maxwell, John.C, There's No Such Thing as "Business" Ethics: There's Only One Rule for Making Decisions, 2007, UK

[9] Ulaga Petra : Poslovna etika in družbena odgovornost, IBS, 2014, Letnik 4, št. 4

[10] Otočec, 2012

[11] Komisija za preprečevanje korupcije,  Zbornik javna etika in integriteta, 2012, Ljubljana

[12]Nemec Matjaž, Etični kodeks in oglašebvanje, IBS, 2013, Letnik3, št. 4

[13] UN, Disclosure of the impact of corporations on society, 2004

[14] ZNS, Etični kodeks Združenja nadzornikov Slovenije, 2006, Ljubljana

[15] Sem svetovalka mehkih veščin za podjetja

[16] Internetni vir: Alkalaj: Neoliberalizem

[17] Jugovič Bogdan, Moralno podjetje – mit ali resničnost profitne gospodarske družbe?, doktorska disertacija 2013, Ljubljana

 

E-novice

Prijavite se in poslali vam bomo brezplačen posnetek vodene sprostitve
S prijavo soglašam, da se posredovani podatki uporabijo za namene poslovne komunikacije. Več o politiki zasebnosti.

Zadnja objava na blogu

24.04.2018
Ali lahko stres na delovnem mestu uravnavamo z meditacijo in kako to vpliva na naše možgane, telo in življenje?

Pozitivni stres je dober stimulator, ki ljudi motivira z delom, kadar je pred njimi večji izziv. Višek adrenalina, zaradi ukaza možganov naj bežimo ali napademo je produktiven le občasno, kadar gre za trenuten odziv, torej kratkotrajno situacijo. Konec koncev nas osem, deset ali več ur ne preganja lačen lev po delovnem mestu, čeprav je občutek pri kroničnem stresu podoben točno temu. Dalj časa trajajoč stres, ki se ponavlja, nikakor ni stimulativen. Obratno, naš sistem se začne počasi, a zagotovo ugašati.

Sledite nam

Beyondmind socialna omrežja