Tabu teme pravnikov

07.03.2018

O depresiji med pravniki (tudi med študenti prava) se ne govori. Na depresijo mnogi še vedno gledajo kot na slabost, šibkost, pretirano občutljivost. Nič od tega si pravnik/odvetnik ne sme privoščiti. Ugled hladnega racionalca, pragmatika in intelektualca ne gre tlačiti skupaj s stanjem, ki si ga lahko privošči le »neuravnovešena ženska ali umetnik brez dela.« Pravnik je ne nazadnje tisti, ki rešuje probleme, ne tisti, ki jih ima.

Da si mnogi (ne samo čez lužo, ampak tudi pri nas) to stanje vsakodnevno skušajo omiliti z alkoholom in trdo drogo, je tabu tema. Zanikanje mnogih o tem, v kakšen duševnem stanju so, depresijo, tesnobo in stres samo še poglablja.

Razlog zakaj je depresije v pravni stroki več, je v naravi dela in v umski naravnanosti pravnikov. Njihov mental je sistematičen, analitičen in zato še bolj nagnjen k negativizmu. Nič novega ni, da um, ki razmišlja preveč, razmišlja v svojo škodo. To, da se odvetnik dnevno ukvarja s problemi in stiskami v družinah, v podjetjih, v državi, nikakor ne pripomore k pozitivni naravnanosti, ki bi lahko imela moč, da ta mehanizem uravnovesi.

Nedolgo nazaj je kolega, ki je odvetnik nekako pritrdil kar skušam povedati. Rekel mi je:" Alenka, ni mi všeč to, kar postajam. Vsak dan se kregam z ljudmi. Kregam se s strankami, kregam se na sodišču, kregam se po podjetjih... Ni mi všeč, kako negativen, zagrenjen in jezen sem postal. Včasih sem bil miren, nasmejan, sodelavce sem pohvalil, rad sem delal, kar sem delal preden sem odprl odvetniško pisarno. Zdi se mi, da je ta moj alter ego prevzel vse, kar je bilo pozitivnega v meni."

Ljudje grdo posplošujejo in zamenjujejo naravo pravnega dela in sistem v katerem smo prisiljeni delati, z našim karakterjem. Za pravnike kar a priori velja, da so hladni, pokvarjeni, brez človeške note... Še en prežvečen stereotip, kot je "neumna blondinka". Večino odvetnikov, ki išče svoje ravnovesje, je prisiljeno najti način, kako stres filtrirati. Nekateri so zato maratonci, drugi umetniki, hribolazci, nekateri pa meditirajo. Sklep, da meditacija ni za pravnike, dobro povzame misel Nelsona Mandele, ki sem jo ujela nedavno: »Kritiziraš, brez da bi razumel.«

Težko bi našla boljši primer dobre prakse, ki pravnike povezuje z meditacijo, kot je uvedba učnega načrta z meditacijo in ostalimi stres management tehnikami v uradni program pravnega študija na Berkeley Univerzi. To je logična poteza, če upoštevamo statistiko American Bar Association v sodelovanju s Hazelden Betty Ford Fundation, ki odkriva, da je devetindvajset odstotkov odvetnikov depresivnih. To je trikrat višje povprečje, kot pri ostali populaciji.

Ne nazadnje ne gre samo za pravnike. Slovenija je kar se tiče odprtosti do uravnavanja stresa in uvajanja teh programov v podjetja, šole in ostale organizacije katastrofalna. Slovenci na splošno ne govorimo o tem, kako se počutimo. Še posebej ne moški. Zanke istega mišljenja o tem kaj je prav in kaj narobe, kako se stvari morajo delati in kako ne, se še vedno kopirajo iz starejših generacij v mlajše, kljub zavedanju in odkriti kritiki, da niso več zadostna. Sistemi izobraževanja in filozofija pritiska v delovnih okoljih najbolj osnovni pravici do duševnega miru resnično niso naklonjeni.

Od američanov poberemo brez filtra pomisleka ogrmono neumnosti, ko pa gre za dobro prakso in zgled, ki resnično pomaga še komu drugemu kot trgovcem, pa postavimo zid. Za dober zgled je slovenski pravni stroki lahko Univerza Berekly, Univerza v Columbiji, Univerza v San Franciscu,… nekateri senatorji in ugledni pravniki, ki odkrito govorijo o problematiki in dobrobiti uvajanja 3000 let starega preverjenega mehanizma za zdrav um in uravnovešena čustva.

E-novice

Prijavite se in poslali vam bomo brezplačen posnetek vodene sprostitve
S prijavo soglašam, da se posredovani podatki uporabijo za namene poslovne komunikacije. Več o politiki zasebnosti.

Zadnja objava na blogu

24.04.2018
Ali lahko stres na delovnem mestu uravnavamo z meditacijo in kako to vpliva na naše možgane, telo in življenje?

Pozitivni stres je dober stimulator, ki ljudi motivira z delom, kadar je pred njimi večji izziv. Višek adrenalina, zaradi ukaza možganov naj bežimo ali napademo je produktiven le občasno, kadar gre za trenuten odziv, torej kratkotrajno situacijo. Konec koncev nas osem, deset ali več ur ne preganja lačen lev po delovnem mestu, čeprav je občutek pri kroničnem stresu podoben točno temu. Dalj časa trajajoč stres, ki se ponavlja, nikakor ni stimulativen. Obratno, naš sistem se začne počasi, a zagotovo ugašati.

Sledite nam

Beyondmind socialna omrežja